Pravilno uporabljen ISBN, vključno z vezaji. ISBN-je dodeljuje pooblaščena agencija v državi.

Pojasnilo k ISBN-ju v podpolju a (če obstaja): običajno ime založnika, vrsta vezave izvoda ali pojasnitev odnosa ISBN-ja do celote ali določenega zvezka (gl. primere 3, 5, 6, 7, 11, 12, 14). S programsko opremo COBISS vnašamo pojasnila brez oklepajev, ker se na izpisu dodajo programsko.

Cena enote in kakršna koli opomba o njeni razpoložljivosti (gl. primere 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8).

ISBN, za katerega ugotovimo, da je pri določeni enoti gradiva uporabljen napačno ali je kako drugače neveljaven. Lahko da je bil dodeljen dvema različnima publikacijama in v tem primeru preklican (gl. primer 8), lahko pa je bil tudi napačno natisnjen (gl. primer 9). Če nacionalna agencija za ISBN ugotovi, da je bil v podpolje a vnesen napačni ISBN, o tem obvesti knjižnico, ki podatek prenese iz podpolja a v podpolje z.

ISBN je enolična številka, ki se dodeli izdani enoti skladno s predpisi standarda ISO 2108.

ISBN-10 je sestavljen iz štirih delov, ki so ločeni med seboj z vezajem ali presledkom. Ti deli so:

ISBN-10 je sestavljen iz arabskih številk od 0 do 9, kontrolna številka pa je lahko arabska številka ali pa rimska X.

ISBN-13 je sestavljen iz petih delov; 10-mestni oznaki je dodana predpona, kontrolna številka je izračunana na novo:

ISBN-13, vključno s kontrolno številko, je sestavljen iz arabskih številk od 0 do 9.

Točnost ISBN-ja preverimo tako: vsako števko pomnožimo s številom, katerega vrednost je odvisna od položaja števke (utež), seštejemo zmnožke in rezultat delimo z 11. Če ostanek pri deljenju z 11 ni nič, je ena ali več števk napačnih. Za ponazoritev lahko uporabimo primer 9:

186 ni deljivo z 11, torej je ISBN napačen.

Kontrolna številka se izračuna po modulu 10 z izmeničnimi utežmi 1 in 3, dodeljenimi od leve proti desni.

Vsako od prvih dvanajstih številk ISBN-ja – razen same kontrolne številke – najprej izmenično pomnožimo z 1 ali 3 od leve proti desni. Da je ISBN veljaven, mora biti dobljena vsota zmnožkov, skupaj s kontrolno številko, deljiva z 10 brez ostanka.

Primer:

Skupaj: 81 + 9 (kontrolna številka) = 90

Ker lahko 90 delimo z 10 brez ostanka, je ISBN 978-0-393040-02-9 veljavna mednarodna standardna knjižna številka.

Kratice ISBN, ki je na enoti običajno natisnjena skupaj s številko, ne vnašamo v polje 010.

Vsak ISBN, ki je na enoti natisnjen napačno, lahko vnesemo v podpolje 010z – Napačni ISBN. Tako je omogočeno tudi iskanje po napačni številki z enote.

Vezaji so vstavljeni zato, da med seboj ločijo štiri (ISBN-10) ali pet (ISBN-13) delov ISBN-ja v podpoljih a in z. Druga ločila niso dovoljena. Pri izpisu kataložnega vpisa so vezaji ali presledki obvezni. Mnoge nacionalne ustanove v zapise ne vnašajo vezajev ali presledkov, ker se lahko generirajo z algoritmi, če je znan razpon dodeljenih oznak založnikov. Pri mednarodni izmenjavi zapisov pa ni nujno, da prejemnik zapisov pozna razpon oznak založnikov, dodeljenih v okviru skupine. Zato je priporočljivo, da se zaradi pravilnega izpisa vezaji vedno vnesejo.

Vsaka knjiga ima praviloma en ISBN. V nekaterih primerih pa je treba v zapis vključiti več ISBN-jev, in sicer: ko založnik izda delo v več različnih vezavah ali fizičnih oblikah z različnimi ISBN-ji, vse pa so zajete v enem zapisu; ko se izdela en sam zapis za publikacijo v več zvezkih (kosih) in je založnik dodelil vsakemu zvezku, lahko pa tudi celoti, svoj ISBN; ko je za posamezno enoto več založnikov ali distributerjev in je vsak dodelil enoti svoj ISBN.

Da bi lahko razlikovali med ISBN-ji, kadar jih je v zapisu več, jim lahko dodamo pojasnila.

Pogosto ima vsak ISBN svoje pogoje dostopnosti in ceno. Tako je ta podatek zapisan v istem polju.

Za vsak veljavni ISBN mora biti polje ponovljeno. Ponovljeno mora biti tudi za neveljavni ISBN, razen če se ta nedvoumno nanaša na veljavni ISBN, ki je vnesen v zapisu; v tem primeru bo neveljavni ISBN vnesen v istem polju kot ustrezni veljavni ISBN (gl. primera 8, 9).