Podpolje vsebuje naslov gostitelja in je ponovljivo, če imamo za istega gostitelja več naslovov.

To je lahko številčni naslov IP, če je enota na internetu, ali telefonska številka, če je na voljo dostop po klicni liniji. Ti podatki se lahko pogosto spreminjajo in se lahko tvorijo avtomatsko. Telefonsko številko napišemo v obliki: [koda države]-[koda omrežne skupine]-[telefonska številka], npr. 49-69-15251140 (številka v Frankfurtu v Nemčiji), 1-202-7076237 (številka v Washingtonu, D.C., v ZDA). Morebitno interno številko napišemo za telefonsko številko, med obema pa je "x", npr. 1-703-3589800x515 (telefonska številka z interno številko).

Podpolje uporabljamo, kadar potrebujemo posebno programsko opremo za razgoščevanje podatkov.

Vnesemo ime direktorija/poddirektorija, na katerem se nahaja datoteka.

Čas zadnjega dostopa do elektronskega vira zapisujemo v obliki LLLLMMDDUUMM.

Vnesemo ime datoteke, kot se nahaja na direktoriju/poddirektoriju, navedenem v podpolju d, na gostitelju, navedenem v podpolju a. Podpolje f lahko ponovimo, če je bila datoteka, ki predstavlja celoto, razdeljena na dele, shranjene z različnimi imeni. Ti deli torej sestavljajo eno bibliografsko enoto. V vseh ostalih primerih za datoteko z več imeni ponovimo polje 856 z ustreznim imenom datoteke v podpolju f. Ime datoteke lahko vsebuje nadomestne znake (npr. "*" ali "?") z opombo v podpolju z, ki pojasnjuje način poimenovanja datotek. Pri nekaterih sistemih moramo paziti tudi na to, ali pišemo ime datoteke z velikimi ali malimi črkami.

Podpolje lahko vsebuje tudi ime elektronske publikacije ali konference.

Vnesemo URN (Uniform Resource Name), ki podaja globalno enoznačno ime, neodvisno od lokacije.

Vnesemo uporabniško ime ali izvajalca zahtev, tj. podatke, ki se nahajajo pred znakom "@" v naslovu gostitelja.

Vnesemo ukaz, ki je potreben za to, da oddaljeni gostitelj obdela zahtevo.

Vnesemo najmanjše in največje število bitov na sekundo pri prenosu podatkov po vzpostavitvi zveze z gostiteljem. Podatek napišemo v obliki: [najmanj BPS]-[največ BPS]. Če je na voljo samo podatek o najmanjšem številu BPS, napišemo [najmanj BPS]-. Če pa imamo samo podatek o največjem številu BPS, napišemo -[največ BPS].

Vpisujemo javna gesla za splošno uporabo in ne tajnih gesel.

Vpisujemo izraze za prijavo, ki se splošno uporabljajo in so javni.

Navedemo naslov ali kontaktno osebo za pomoč pri dostopu.

Navedemo lokacijo gostitelja iz podpolja a.

Navedemo lahko operacijski sistem, ki ga uporablja gostitelj, naveden v podpolju a.

Vnesemo del naslova, ki identificira proces ali servis na gostitelju.

Podpolje vsebuje podatek o vrsti datoteke oz. predstavitvi podatkov (npr. tekst/HTML, ASCII, postscript, program – exe ali JPEG). Informacija je namenjena končnim uporabnikom, da lahko ugotovijo možnosti uporabe oz. branja datotek (npr. kakšna strojna ali programska oprema je potrebna za prikaz datoteke). Vrsta datoteke določa tudi način prenosa datoteke oziroma način prenosa podatkov v omrežju. Ponavadi se tekstovne datoteke prenašajo kot znakovni podatki v naboru znakov ASCII (tj. osnovna latinica, številke od 0 do 9, nekaj posebnih znakov in večina ločil). Za tekstovne datoteke z znaki izven nabora ASCII ali netekstovne podatke (npr. računalniški programi, slikovni podatki) je treba uporabiti drug način prenosa, običajno binarni način. Vrsto datoteke lahko poiščemo v raznih seznamih, npr. v Internet Media Types (MIME types).

Vnašamo nastavitve, ki se uporabljajo za prenos podatkov. Te so:

Sintaksa teh elementov je: [pariteta]-[število podatkovnih bitov]-[število končnih bitov]. Če je podana samo pariteta, navedemo samo to, in sicer brez vezajev, tj. [pariteta]. Če je podan še eden od ostalih dveh elementov, napišemo za manjkajoči element vezaj na ustreznem mestu, tj. [pariteta]--[število končnih bitov] ali [pariteta]-[število podatkovnih bitov]-. Vrednosti za pariteto so: O (liha), E (soda), N (ni), S (presledek) in M (označba).

Vnesemo velikost datoteke, katere ime je navedeno v podpolju f. Velikost je navadno izražena v bajtih. Podpolje ponovimo, če se ponovi podpolje za ime datoteke. V tem primeru podpolje s neposredno sledi podpolju f, na katerega se nanaša.

Navedemo terminalsko emulacijo.

Vnesemo URL (Uniform Resource Locator), ki vsebuje podatke o elektronskem dostopu v standardni sintaksi. Z naslovom URL lahko poiščemo elektronsko enoto, pri čemer uporabimo enega od internetnih protokolov (gl. primere).

Vnesemo čas (ure), ko je možen dostop do elektronskega vira na lokaciji, navedeni v tem polju.

Vnesemo kontrolno številko zapisa.

V podpolje lahko vnesemo informacije, ki jih potrebujejo katalogizatorji, niso pa primerne za uporabnike knjižnic.

Vnesemo način dostopa, kadar je vrednost prvega indikatorja "7". Podpolje lahko vsebuje način dostopa, ki ni eden od treh glavnih protokolov TCP/IP, navedenih v prvem indikatorju. Podatki v tem podpolju ustrezajo shemam, navedenim v dokumentu Uniform Resource Locators (URL) (RFC 1738), ki ga je pripravila Uniform Resource Identifiers Working Group pri IETF. The Internet Assigned Numbers Authority (IANA) vzdržuje seznam shem URL ter definira sintakso in uporabo novih shem.

V podpolje lahko vpišemo opombe v obliki, ki je primerna za izpis za uporabnike knjižnic.