OZ 2005/1

RAZGOVOR Jakob Emeršič je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani sredi šestdesetih kot slavist – kom- parativist. Širini svojega študija je ostal zvest vse življenje in čeprav ga lahko predstavimo kot viš- jega bibliotekarja, njegovo delo v resnici sega na mnoga področja. Za Ptuj predstavlja nepogrešlji- vo stalnico kulturnega življenja, ki ga je na različne načine vpletal v slovensko kulturno dogajanje. Domoznanstvo, kot ga je zasnoval v ptujski knjižnici, lahko služi za vzor. Nedavno se je upokojil, vendar to zgolj pomeni, da se bo lahko v veliko večji meri posvetil izjemni minoritski knjižnici in od njegovega dela si smemo obetati še presenetljivih rezultatov. OZ : Ob brskanju po vaši bibliografiji ne morem izmeriti, ali vas korak iz povsem vašega Ptuja raje zanese v Haloze ali v Prlekijo? Emeršič : Vedno, ko sem si postavljal vprašanja o svojem domačem kraju, ožji domovini, sem bil v dilemi. Čeprav so me rodili “mamika”, kot smo takrat rekli, in še onikali, v Leskovcu v Halozah, v majhni sedaj že porušeni kočici sredi brega, smo se takoj selili v Kicar blizu Ptuja in tu kar dvakrat menjali stanovanje. Leta 1945, ko sem bil star pet let, so nas miličniki nasilno deložirali iz hiše moje ujne, v katero se je oče po materini smrti naselil, saj so lastnika ustrelili Nemci zaradi sodelovanja z Jožetom Lackom, znanim slovenskogoriškim vodjem partizanske skupinice, njegovo ženo z otrokom, mojim bratrancem, pa poslali v taborišče. Ker je upala, da se bo po vrnitvi moj oče, ker mu je leta 1942 umrla žena, poročil z njo, je na- stala zamera, ko ga je po vrnitvi domov našla poročenega z drugo. Kot viničarji smo nato potovali še v Trnovsko vas, od tam pa v Ločki vrh (mimogrede, tu nekje blizu je pozneje ne- kaj časa živel pisatelj in politik Tone Peršak) in nato v Biš pa v dijaški dom v Ptuju (ker nisem imel nekaj časa nobene štipendije ali socialne pomoči, sem živel po privatnih hišah), nato v Ljubljano in šele nato sem se aklimatiziral v Ptuju. Od tu kontrastna podoba tako idilične rojstne hiše, dalje oče, ki je bil izrazit antivoja- ški tip in se je skrival pred odhodom v jugos- Jakob Emer{i~ lovansko vojsko, kot tudi nemško, pred katero ga je pozneje rešila številna družina, po vojni pa je iz strahu, da ga bodo potegnili v parti- zane, čepel v nekem sodu, a jaz sem si želel biti vojak in sem odpadel zaradi ploskih nog in tresenja rok. Mati je bila Hrvatica, jaz zapisan slovenstvu, mati je bila nepismena, sam sem si pridobil visoko izobrazbo, brat, ki je želel biti duhovnik, je pristal v komunistični partiji, jaz ves v ognju in želji postati komunist pa sem postal aktiven katoličan. Čudna so pota Gospo- dova, bi dejal, zato sem sedaj enako doma tako v Ptuju kot v Halozah, Slovenskih Goricah in na Cresu. Z veseljem se spominjam in si želim ponovno videti južno in severno Francijo, se- verno Nemčijo, Italijo in Češko, kjer sem kot študent prebil kar nekaj mesecev. OZ : Ptuj je sinonim arheološke dediščine. Vi pa najbolje od vseh veste, da je tudi zakladnica dragocenih knjig. Kamniti spomeniki so se ohranili, ker so bili globoko zakopani ali pa pretežki za prenašanje. Kako pa je Ptuj ohranil svoje knjižno bogastvo? Emeršič : Moja službena nuja, križ pa tudi največja ljubezen je postala knjiga oziroma ptujska knjižnica, kjer sem praktično prebil vsa svoja službena leta. Tudi ob tem bi se lahko postavil pred ogledalo ter našel popolnoma nasprotujoče si odseve. Po eni strani sem v začetku videl v očeh uporabnikov tisto ste-

RkJQdWJsaXNoZXIy MTAxMzI5