Dodatek: opombe in primeri

1. Poglavje, kljub nekaj referencam na PPIAK, v glavnem odstopa od PPIAK-a tako po strukturi kot po vsebini. Manjka referenca oz. podatek, da je celo poglavje v bistvu sklep ZBDS-AIK (referenca je navedena le enkrat pod točko 9.A.2). To pomeni, da naj bi bila v poglavju zbrana vsa veljavna pravila, ki se nanašajo na opis monografskih publikacij v več zvezkih/kosih, poglavje pa bi se uporabljalo bolj ali manj samostojno, neodvisno od PPIAK-a. Celotno poglavje je tudi sicer napisano zelo nejasno (tj. pomanjkljive definicije oziroma merila za izbor ustreznega načina ter kopica drugih pomanjkljivosti in nedoslednosti).

   Glavne pomanjkljivosti oziroma nedorečenosti, na katere se mi zdi važno opozoriti, so:

   • posamezni načini bibliografskega opisa se med sabo izključujejo, tj. ne dopuščajo katalogizacijski agenciji/ustanovi, da izbere alternativno možnost, kar ni v skladu s priporočili v ISBD-jih, ki so sicer precej podobna pravilom v AACR2
   • v definicijah za posamezne načine bibliografskega opisa so navedena drugotna merila, ki pogosto niso značilna samo za eno vrsto opisa, glavno merilo, tj. odnos med naslovi posameznih delov in skupnim stvarnim naslovom (tako AACR2), pa je postavljeno na drugo mesto ali pa sploh zanemarjeno
   • obravnavanje zbranih/izbranih del izključno kot večstopenjski zapis, kar med drugim tudi odstopa od sprejete prakse v COBISS-u
   • pravila so napisana zelo nejasno in težko razumljivo, zaradi česar so v praksi tako rekoč neuporabna

2. Kriteriji za izbiro nivoja bibliografskega opisa niso osnovani: priročnik namreč predpisuje ustrezne nivoje bibliografskega opisa, odvisno od vrste gradiva in od tega, ali je gradivo za poseben namen (npr. popolni bibliografski nivo za sloveniko). V praksi vodi to v razne nedoslednosti in nekonsistentnosti - prim. AACR2, kjer je izbira odvisna predvsem od "purpose of the catalogue or catalogues for which the entry is constructed"; odločitev je torej prepuščena posamezni knjižnici oziroma katalogizacijskemu centru (gl. 0.1.1 Nivo bibliografskega opisa).

3. Priročnik zamenjuje med kataložnim zapisom o publikaciji CIP ter CIP-om kot virom podatkov. CIP kot vir podatkov ne obstaja v nobenem drugem katalogizacijskem pravilniku (gl. 0.5.3 CIP).

4. Gl. npr. pravilo pod točko 1.1.4 Naslov suplementa, razdelka, zvezka itn.

5. Gl. npr. pravilo pod točko 1.1 Stvarni naslov.
   
   
6. Gl. npr. pravilo pod točko 1.1.1.1:
   

Stvarni naslov je splošni izraz.    M/NBM/ER/PM/A/S 1.1.2.1

Prim. ISBN(M) 1.1.2.1:

Stvarni naslov se lahko sestoji izključno iz besede (besed), ki označuje(jo) vrsto dela ali njegovo intelektualno ali umetniško vsebino.

7. Iz pravila pod točko 1.1.7.1 Prepis stvarnega naslova je bilo izpuščeno važno določilo iz pravila PPIAK 189/5, ki je tudi navedeno v referencah in ki se nanaša na krajšanje dolgih naslovov, in sicer "... pri tom je treba navesti početak, tj. bar prve tri riječi toga stvarnog naslova i sve one riječi koje..."
   

8. Ti kriteriji za izbor katalogizacijskih pravil, prikazanih v priročniku, niso nikjer pojasnjeni. Zato obstaja sum, da so v priročniku prikazana katalogizacijska pravila le rezultat naključnega izbora, ne pa dobro pretehtanih odločitev.
   

9. Tak primer je npr. pravilo pod 12.4 Anonimna dela/anonimne publikacije, kjer sta v istem pravilu združeni pravili iz dveh različnih členov v PPIAK-u, tj. PPIAK 7 Nesigurno avtorstvo in PPIAK 56 Sabirač proizvoda narodne književnosti ili narodne glazbe. Zelo nenavadno je tudi to, da sta v istem pravilu obravnavana tako različna pojma, kot sta "anonimna dela" in "anonimne publikacije". Anonimne publikacije so v PPIAK-u obravnavane v členu 12 Publikacija sadrži djelo četvorice ili više autora.
   

10. Pravila, ki se nanašajo na vzporedni naslov (gl. 1.3), so skoraj dobesedno povzeta iz ISBD(M), vendar pa ne v istem vrstnem redu. Vrstni red v ISBD(M) je: 1.3, 1.3.1, 1.3.2, 1.3.3, 1.3.4, 1.3.4.1, 1.3.4.2, 1.3.4.2, 1.3.4.3, 1.3.4.4. V priročniku pa je naslednji vrstni red ter drugačno številčenje: 1.3 (isto številčenje), 1.3.1 (ni oštevilčeno, v priročniku se nahaja pod točko 1.3.1, ki ustreza ISBD(M) 1.3.4), 1.3.4.2 (ni oštevilčeno), 1.3.3 (ni oštevilčeno), 1.3.4.3 (številčenje v priročniku se razlikuje - 1.3.2), 1.3.4.4 (ni oštevilčeno, v priročniku je pod točko 1.3.2), pravilo 1.3.4.1 je izpuščeno.
    

11. V poglavju 12 Glavni in dodatni vpis je npr. neustrezna obravnava prevodov kot ene od oblik priredb pod točko 12.3.2.
    

12. Za primer navajam pripombe pod točko 16.3 v poglavju 16. Enotni naslov:

Starogrška, bizantinska in stara orientalska dela so praviloma znana pod latinskimi stvarnimi naslovi /pripomba: v PPIAK-u ne piše "so praviloma znana", temveč: "... koja su općenito poznata po uobičajenim latinskim stvarnim naslovima ...", kar precej spremeni pomen/, ki jih vzamemo za enotno značnico /pripomba: enotni naslov, ne značnico/. Pri orientalskih delih, ki so v posameznih deželah znana pod naslovi v domačem jeziku, pa je enotni naslov lahko tudi /pripomba: pravilo v PPIAK-u ne vsebuje besed "lahko tudi", kar ima zopet drugačen pomen/ v jeziku bibliografske ustanove.              PPIAK 17/5, 6

13. Dober primer je celotno poglavje 12 Glavni in dodatni vpis, ki se v glavnem sklicuje na PPIAK, čeprav od tega bistveno odstopa tako glede obravnave osnovnih pojmov kakor tudi ureditve pravil po različnih kategorijah. V priročniku so mnoge kategorije iz PPIAK-a združene v eno kategorijo (npr. anonimna dela in anonimne publikacije) ali pa so sploh izpuščene in se pravila zanje tudi nikjer ne obravnavajo (npr. uradne publikacije).

Za primerjavo navajam razporeditev, kakor je v priročniku in v PPIAK-u.

14. Veliko primerov, kjer se uvajajo novi in bolj ali manj neizdelani ter nejasni kriteriji, najdemo v poglavju 9 Monografske publikacije v več zvezkih/kosi. Tako so npr. pod točko 9.A.1. Enostopenjski opis naštete značilnosti, po katerih se med seboj razlikujejo posamezni zvezki monografskih publikacij v več zvezkih in na osnovi katerih se odločamo, ali bomo publikacijo obdelali kot enostopenjski opis. Posamezni kosi monografskih publikacij se lahko tako med seboj razlikujejo npr. po obsegu, oznaki številčenja v zbirki itd. Vendar pa te značilnosti niso karakteristične, saj običajno nastopajo tudi pri drugih vrstah gradiva. Popolnoma zanemarjen pa je najvažnejši kriterij, ki ga upošteva tudi PPIAK, in sicer odnos med naslovom celote in naslovi posameznih delov celote.

15. Gl. 13.2.2.5 Druge variantne oblike imena, kjer je namesto pravila samo naslov, ki mu sledijo primeri.

16. Gl. številne primere za individualne in korporativne avtorje pod točko 12.5 Enota vsebuje eno delo, ki naj bi služili kot ilustracija komaj tri vrstice dolgega pravila. V pravilu so skupaj obravnavani tako individualni kot korporativni avtorji. PPIAK obravnava to v dveh ločenih členih, tj. člen 5 Publikacija sadrži djelo jednoga individualnog autora in člen 10 Publikacija sadrži djelo jednoga individualnog korporativnog autora, posamezni primeri pa so ilustracija različnih določil. Primerom v priročniku pa ta določila manjkajo, saj je osnovno pravilo preveč splošno in nejasno.

17. Tak je primer pod točko 1.1.7.1 Prepis stvarnega naslova, ki je zahteval uredniško opombo, da bi bil razumljiv, čeprav bi bilo mogoče najti enostavnejši primer:

Kolar, B: Ekologija živali in varstvo okolja divjadi .

Ur. op.: Članek je prikaz oz. ocena knjige avtorja B. Kolarja. Knjiga ima naslov "Ekologija živali in varstvo okolja divjadi". Naslov članka se še nadaljuje s podatki, kje in kdaj je knjiga izšla itn. CP

18. Primeri pod točko 1.1 Stvarni naslov vsebujejo npr. tudi splošne oznake gradiva, čeprav je splošna oznaka gradiva obravnavana šele nekaj strani naprej pod točko 1.2.

19. Gl. primere pod točko 1.1.3 Skupni in podrejeni naslov.

20. Gl. točko 1.5.5.4.

21. V nekaterih primerih pod točko 1.1.1.5 Alternativni naslov manjkajo npr. ločila pred veznikom "ali" in za njim (Ta veseli dan ali Matiček se ženi), medtem ko jih drugi primeri imajo (Eric, or, Little by little). Pravilo samo je pomanjkljivo, saj manjkajo določila za uporabo vejice in velike začetnice za drugi del naslova, ki sledi vezniku "ali" oziroma njegovemu ustrezniku v drugem jeziku. Pravilo in primeri v PPIAK-u se ne ujemajo povsem z ISBD-ji, čeprav sta oba vira navedena v referencah.

22. Tak je primer pri točki 1.5.6.3 pod vzporednimi naslovi, kjer je primer ilustracija drugega dela pravila, ki se začne z besedama "Lahko prepišemo ..."

23. V poglavju 10 Članki in drugi sestavni deli so npr. navedeni nepopolni primeri za sestavne dele, kjer v primerih manjkajo podatki za sestavni del; polni primeri pa so navedeni šele proti koncu, od točke 10.4.3 naprej. V Smernicah za uporabo ISBD-jev pri opisu sestavnih delov, od koder so vzeti primeri, se le-ti navajajo v celoti, tj. z vsemi elementi za sestavni del in za matično enoto.

24. Gl. 1.3 Vzporedni naslov.

25. Gl. 1.5.6.1.

26. Pod pravilom 1.1.5 Več del brez zbirnega naslova, ki vsebuje le dva kratka stavka in ki je povzeto po ISBD-ju, sta v referencah poleg ISBD-ja navedeni tudi referenci na člena 197 in 198 v PPIAK-u, pri čemer sta oba člena podana vsak na šestih straneh. Iz tega ni razvidno, na kateri del člena se nanaša referenca. Prav tako pa ni jasno, ali v tem primeru veljajo tudi vsa druga določila, ki jih ta člena vsebujeta, čeprav verjetno nimajo ničesar skupnega s pravilom v priročniku, tudi glede na to, da sta oba člena veliko obširnejša.

27. Prim. pravilo pod točko 13.1.2 Tuji avtorji

Pri oblikovanju enotnih značnic za tuje avtorje upoštevamo podatke v ustreznih normativnih zbirkah in nacionalnih bibliografijah, uporabljamo pa tudi druge splošne priročnike (enciklopedije, biografske in biobibliografske leksikone itn.). Za tuje avtorje, ki za različna področja ustvarjanja uporabljajo različna imena, lahko izdelamo enotno značnico za vsako ime. AACR2R 22.2B2

s pravilom AACR2R 22.2B3 Separate bibliographic identities

If a person has established two or more bibliographic identities, as indicated by the fact that works of one type appear under one pseudonym and works of other types appear under other pseudonyms or the person's real name, choose, as the basis for the heading for each group of works, the name by which works in that group are identified. Make references to connect the names (see 26.2C and 26.2D). In case of doubt, do not consider a person to have separate bibliographic identities (for contemporary authors see 22.2B3).

Pravilo 13.1.2, ki se nanaša na tuje avtorje, ima s pravilom v AACR2 le malo skupnega; delno se z njim ujema le zadnje določilo, ki se začenja z besedami "Za tuje avtorje ...". Določilo je tudi sicer napisano manj natančno in bolj dvoumno.

28. Gl. 1.5.5.3.

29. Tipičen primer je pod točko 1.4 Dodatek k naslovu, kjer se referenci (ISBD in PPIAK) k pravilom, ki so v glavnem povzeti po ISBD-ju, navajata samo na najvišjem nivoju. V PPIAK-u sta v istem pravilu združeni dve različni pravili, veliko (pod)pravil pa je bilo pri tem izpuščenih. Nikjer pa ni razvidno, ali so bila pravila izpuščena zato, ker niso pomembna, ali pa zato, ker so neveljavna. Navajam pripombo pod točko 1.4:

1.4 Dodatek k naslovu ISBD 1.4,    PPIAK 190; 192

Navajata se referenci PPIAK 190 (tj. 11 strani) in 192 (tj. 5 strani), v nadaljevanju pa se vsa pravila navajajo - dobesedno ali kako drugače - po ISBD-ju. Iz referenc ni razvidno, na kaj se nanašajo in ali veljajo v celoti ali le delno. Člena PPIAK 190 in 192 vsebujeta tudi določila (cela ali delna), ki v priročniku, tako kot so povzeta po ISBD-ju, niso obravnavana ali pa se med sabo razlikujejo oz. so v ISBD-ju manj popolna; npr.: 190/2 od stavka, ki se začenja z besedami "Kad se javlja i na drugom mjestu ..." (manjka); 190/5 (manjka); 190/7 (se razlikuje, predvsem del, ki se začne z besedami "Pri odluci treba ..."); 190/8 (manjka); 190/9 (manjka): 190/10 (manjka); 190/13 (manjka; v priročniku je bolj splošno pravilo); 190/14 (manjka, v priročniku je bolj splošno pravilo); 190/15 (manjka); 190/16 (manjka; isto določilo je bilo izpuščeno tudi iz ISBD-ja - gl. ISBD(M) 1.4.3); 190/17 (manjka); 190/18 (manjka oz. ga priročnik podobno kot ISBD navaja pod členom, ki obravnava navedbo odgovornosti - gl. priročnik 1.5.3.1); 190/19 (z ISBD-jem se ujema le delno); 190/20 (manjka); 190/22 (člen je bolj določen); 192/5 (se razlikuje, npr. stavek, ki se začenja z besedami "Kad je broj usporednih oblika vrlo velik..."); 192/6 (manjka); 192/7 (manjka).

30. Gl. reference pod točko 13.1.1. Slovenski avtorji, kjer se pod različnimi določili navaja referenca na člen PPIAK 85/1, a s to razliko, da je člen enkrat označen kot veljaven, drugič pa kot neveljaven.

31. Gl. reference pod določilom

Izjemoma dopuščamo več enotnih značnic za eno osebo le, če avtor ne dovoli, da za katalog ali bibliografijo uporabimo pravo ime. V takih primerih ne uporabljamo PPIAK, temveč AACR2R, torej oblikujemo enotno značnico iz imena, navedenega na publikaciji oz. v viru podatkov.

Reference so pod točko 13.1.1 Slovenski avtorji, kjer je kot veljavna navedena referenca na AACR2R 22.2B2/2B3, medtem ko je poleg referenc na člena v PPIAK-u oznaka, da pravili v PPIAK-u ne veljata. V kakšni zvezi je zgornje določilo s členoma 22.2B2 in 22.2B3, ni jasno, saj člena vsebujeta dve različni pravili, ki se nanašata na "Separate bibliographic identities" in na "Contemporary authors". Nobeno od teh pravil tudi ne vsebuje pravila za izjemo, kot je zapisano v prvem stavku zgornjega določila.

32. Primera različnih stilov, v katerih so podana katalogizacijska pravila:

Ameriški strokovnjak za katalogizacijo Michael Gorman v skrajšani izdaji angloameriških katalogizacijskih pravil (AACR2C) priporoča izbor in oblikovanje enotne osebne značnice v treh korakih: ... (Komentar; gl. 13.1.2 Tuji avtorji)

Če avtor med svojim ustvarjalnim delom spreminja priimek (npr. zaradi poroke) ali osebno ime, za enotno značnico določimo tisto obliko, ki se največkrat pojavlja. V primeru dvoma je to najnovejša oblika. (Katalogizacijsko pravilo; gl. 13.2.2.4 Sprememba imena)

33. Kot primer gl. pripombe pod točko 1.5.5.1, ki se nanaša na prepis navedbe odgovornosti:

Navedbo odgovornosti dobesedno prepišemo s predloge /pripomba: tj. ISBD 1.5.4.1 in PPIAK 193/12; pravilo v PPIAK-u je zelo podrobno in vsebuje tudi določila, ki jih tu ni, npr. imena jugoslovanskih avtorjev, navedena z velikimi začetnicami itd./ Navedbo odgovornosti, ki ni v predpisanem viru podatkov, ampak drugje na enoti, pišemo v oglatem oklepaju /pripomba: tj. ISBD 1.5.4.1 in PPIAK 193/4; PPIAK 193/4 ima še dodatek "U napomeni treba upozoriti s kojeg je mjesta ..."; enak dodatek je npr. tudi v ISBD(A) 1.5.4.2/. Navedbo odgovornosti iz vira zunaj same enote lahko navedemo v 7. območju. /pripomba: več pravil, združenih v eno/ ISBD 1.5.4.1-2, PPIAK 193/4, 12

34. Gl. primer pod točko 9.A Izdelamo en bibliografski opis:

Ta način uporabimo pri zaključenih ali nezaključenih monografskih publikacijah v več zvezkih/kosih praviloma v naslednjih primerih: ... (gl. 9.A Izdelamo en bibliografski opis)

... Pri oblikovanju značnice lahko upoštevamo vse naštete elemente, po potrebi lahko dodamo še identifikacijske oznake (letnico rojstva/smrti, poklic itn.)... (gl. 13.3 Struktura in oblika osebne značnice)

35. V točki 1.2.1 Namen splošne oznake gradiva je pojasnilo, kaj je to splošna oznaka gradiva in kaj je njen namen. Prim. npr. s pravilom AACR2 1.1C1, ki se nanaša na splošno oznako gradiva in ki se začne na način, primeren za podajanje katalogizacijskih pravil: "Choose one of the lists of general material designations given below ..." Pojasnilo, kaj je splošna oznaka gradiva, je podano v dodatku.

36. V COBISS-u pravilo, da za elemente v 1., 2., 4. in 6. območju opisa prevzamemo z enote v jeziku in/ali pisavi, kot je na enoti, ni izvedljivo, kar se tiče pisave. Za nelatinične pisave se namreč uporablja transliteracija oziroma transkripcija (gl. 0.6.1 Jezik in pisava opisa).

37. Dva primera takšnih pravil sta pravili 13.1.1 Slovenski avtorji in 13.1.2 Tuji avtorji v poglavju Osebne značnice. V obeh primerih je navedeno pravilo, da pri določanju oziroma oblikovanju enotnih značnic uporabljamo podatke v nacionalnih bibliografijah in ustreznih normativnih zbirkah. Teh pravil ni niti v PPIAK-u niti v AACR2, čeprav so pri obeh pravilih navedene reference nanje. Člen AACR2R 22.B2 se tudi sicer nanaša na "Separate bibliographic entities" in ne na delitev na domače in tuje avtorje. Pri tujih avtorjih bi uporaba ustreznih normativnih datotek itd. pomenila, da zanje pravil ne potrebujemo, saj v različnih državah uporabljajo različna katalogizacijska pravila. Razen tega pa je tudi vprašljivo, koliko si bo katalogizator v slovenski knjižnici sploh lahko pomagal z npr. kitajsko, mongolsko itd. normativno datoteko oziroma nacionalno bibliografijo in ali bo do njih sploh lahko prišel!?

38. Tak primer je člen 12.4 Anonimna dela/anonimne publikacije, kjer ni razlikovanja med dvema različnima pojmoma, ki sta povsod v drugih virih obravnavana v ločenih pravilih.

39. Gl. 13.1.1 in 13.1.2.

40. V poglavju 12. Glavni in dodatni vpis se namesto pojma "dodatni vpis" uporablja pojem "analitični dodatni vpis", ki pomeni nekaj drugega. Analitični dodatni vpis se uporablja pri sestavnih delih publikacij predvsem v angloameriški katalogizaciji, ne pa tudi v COBISS-u.

41. Primer nedoslednosti oz. pomanjkljivosti pri številčenju nivojev je tudi uporaba istega naslova, kot je na višjem nivoju, tudi na nižjem nivoju. Gl. primer 1.5.1:

1.5 Navedbe odgovornosti

1.5.1 Navedba odgovornosti

Navedba odgovornosti se lahko nanaša ...

42. Kot primer navajam pripombe pod točko 1.4.1 Dodatek k naslovu:

1.4.1 Dodatek k naslovu

Dodatek k naslovu se lahko pojavlja skupaj s stvarnim naslovom, vzporednim naslovom ali vzporednimi naslovi ali naslovi posameznih del, ki jih vsebuje enota, in jim je podrejen. /pripomba: to je ISBD 1.4.1/ Navedba dodatka k naslovu lahko vsebuje navedbo odgovornosti, navedbo o založništvu in distribuciji, ali podrobnosti, ki so povezane z drugimi elementi opisa (npr. navedbo izdaje), kadar je takšna navedba jezikovno integralni del dodatka k naslovu. /pripomba: to je določilo ISBD 1.4.2; imamo dve določili, združeni v eno; izpuščen je bil del iz ISBD 1.4.4.2, ki pravi, da "izjemoma lahko dodatek k naslovu tudi krajšamo. Izpuščanje označimo z znakom izpuščanja"/.