Maribor, 12.9.2000

Priročnik sem pregledala s stališča konsistentnosti med posameznimi pravili oz. deli pravila. Izpustila sem poglavja, ki sem jih brala že prej: Zbirni zapisi, Monografske publikacije v več zvezkih/kosih, Korporativne značnice.

Splošne značilnosti priročnika

Takoj opazimo, da je priročnik delalo več avtorjev. Posamezna poglavja so napisana različno. Razlikuje se stil pisanja: nekatera poglavja so zgolj bolj ali manj posrečeni povzetki že obstoječih pravil, druga so napisana na novo. Poglavja se razlikujejo tudi po tem, kako natančno so avtorji povzeli obstoječa pravila, koliko je dodanih primerov itd.

Oblika

Oblikovno poglavja niso enotna: ponekod so črke večje, drugje manjše, stil pisanja naslovov se ves čas spreminja. Podpoglavja so členjena v več nivojev, vsak nivo je številčen, vendar isti nivoji niso vedno enaki: enkrat so poudarjeni, drugič pisani ležeče, tretjič običajno; enkrat imajo svoje naslove, drugič ne ...

Zelo moteče za pregledovanje priročnika je to, da strani niso paginirane tekoče. Paginacija teče v vsakem poglavju od začetka. Zato v kazalu vsebine manjkajo strani pri posameznih poglavjih. Poglavja so sicer oštevilčena in to številčenje se nadaljuje skozi ves priročnik, vendar je po številkah iz naslova težko iskati.

Citiranje virov

Pravila, ki niso vzeta iz obstoječih priročnikov, ampak obstajajo samo kot katalogizacijska praksa, so v tekstu podčrtana.

V tiskani verziji, ki smo jo dobili razmnoženo, ni bilo legende virov. Kaj predstavljajo posamezne kratice, smo si lahko samo predstavljali, in za nekatere to ni bilo enostavno. Kaj pomenijo podčrtani deli besedila, smo prav tako lahko samo ugibali. Kot članica Komisije za katalogizacijo sem dobila tudi elektronsko verzijo priročnika in v njej je dodan Uvod z legendo kratic. Ne vem, ali je bil Uvod iz verzije, ki je bila oddana na MZT, izpuščen pomotoma ali pa je bil iz kakršnegakoli vzroka črtan iz priročnika. V tem primeru je treba dopisati vsaj legendo kratic virov.

Naslednja težava v zvezi s citiranjem virov je ta, da ni vedno jasno, na kaj se citirani člen nanaša. V večini primerov je tekst oblikovan tako, da se kratica vira s členom nanaša na prejšnji odstavek. Včasih je pred njim še več drugih odstavkov in v tem primeru že ni jasno, h katerim od njih spadajo citirani členi. Drugič pa so členi citirani takoj za naslovi; v tem primeru je to možno razumeti, kot da se nanašajo na celotno poglavje. Iz same grafične podobe ni jasno, kam kaj spada.

Ena od glavnih pomanjkljivosti tega priročnika po mojem mnenju je, da iz njega ni mogoče nedvoumno razbrati, kateri členi v vseh navedenih pravilnikih sploh veljajo in kateri ne. Vsi členi niso citirani in za take ni jasno, ali veljajo ali ne. Za nekatere člene eksplicitno piše, da ne veljajo. Kakšen status imajo členi v posameznih pravilnikih, ki niso citirani in niso označeni kot neveljavni, ni jasno.

Za nekatere člene je napisano, da veljajo delno. Manjka razlaga tega, kateri del ne velja, oz. si mora bralec sliko o tem ustvariti sam, tako da natančno prebere pravilo v priročniku in nato še citirane člene. Ker pravila v NUK-ovem priročniku in v drugih priročnikih niso nujno enako strukturirana in enako razdeljena na posamezne člene, je to lahko zelo zahtevno branje.

Členi z enako vsebino, ki se pojavljajo v različnih pravilnikih, so včasih citirani za vse pravilnike, včasih pa ne.

Stil pisanja

Priročnik so očitno pisale različne osebe, kar kaže tudi stil pisanja. Nekateri deli so napisani korektno, druge pa je zelo težko brati. To je verjetno posledica tega, da so avtorji posamezna pravila pisali tako, da so vzeli obstoječe tekste in iz njih naredili nov tekst za ta priročnik. Združevali so tekste iz različnih ISBD-jev in nazadnje vse skupaj krajšali.

Posledica tega je težko berljivo besedilo. Pogosto so besede združene v stavke v nenavadnem vrstnem redu, ponekod je zamenjan tudi vrstni red stavkov. Zamenjan besedni red pomeni drugačen poudarek v stavku in na ta način lahko dobimo celo spremenjen pomen pravila.

V spremnem dopisu sem sicer prebrala, da priročnik še ni lektoriran. Vendar mislim, da lektor ne bo dovolj. Priročnik bi moral redigirati nekdo, ki bi se poglobil v pomen vsakega stavka posebej.

Posebej me je motila prekomerna raba prislova "praviloma" , ki po mojem mnenju v pravilnik ne sodi. Če za pravilo rečemo, da velja samo "praviloma", to več ni pravilo. Pravilo lahko ima izjeme in takrat sicer rečemo, da velja "praviloma", vendar moramo izjeme opisati. Izjeme morajo biti opisane čim bliže osnovnemu pravilu, da jih bralec opazi. V priročniku najdemo tudi primere, ko je pravilo napisano v enem členu, izjeme pa kasneje, in če beremo samo člen s pravilom, sploh ne opazimo, da izjeme obstajajo.

Primeri

V nekaterih poglavjih je primerov veliko in se ponavljajo, drugje pa bi jih za boljše razumevanje bilo koristno dodati. Primeri so ponekod ustrezno komentirani, pogosto pa komentarji manjkajo, čeprav bi bili koristni ali celo nujni. Veliko primerov je prepisanih iz ISBD-jev, nakaj tudi iz PPIAK-a, vendar ne nujno pravilno.

Ponekod naletimo na primere, ki jih ne moremo v celoti razložiti s pravili, ki so bila napisana v priročniku do mesta, na katerem se primer nahaja. Mislim, da bi morali biti primeri izbrani tako, da se to ne bi dogajalo. Bralec, ki katalogizacijska pravila vsaj približno pozna, se sicer lahko znajde, začetnik pa bo s tem imel težave.

Najdemo tudi primere za pravilo, ki ga v priročniku sploh ni. Da primer lahko razumemo, je treba pogledati v člen vira, ki je citiran zraven.

V nekaterih poglavjih so primeri označeni z oznakami za vrsto gradiva oz. za ISBD, po katerem gradivo iz primera opisujemo (npr. S za serijske publikacije, ER za elektronske vire ...). Te oznake se ne pojavljajo v vseh poglavjih, čeprav ne vidim vzroka, zakaj jih ne bi bilo vsaj v poglavjih o bibliografskem opisu, če so jih avtorji že začeli uporabljati. Gre za neenotno pisanje primerov. Vendar bi bilo po mojem mnenju pri primerih te oznake bolje ukiniti, ker navadno niso pomembne. Lahko celo zavajajo bralca, če ta misli, da so bistvene za razumevanje primerov. Tam, kjer res so bistvene, pa bi jih lahko nadomestil ustrezen komentar pod primerom.

Napake

V besedilu je precej napak. S tem mislim samo na očitna neskladja in ne na subjektivne ocene o tem, kako bi lahko kak del bolje napisali.

Ker so pravilnost citiranja členov in pravilnost primerov podrobno preverjali drugi sodelavci iz IZUM-a, se s tem nisem eksplicitno ukvarjala. Preverjala sem samo tisto, česar pri branju nisem razumela oz. kar se mi je zdelo iz kakršnega koli vzroka nenavadno. Kljub temu sem našla še dodatne napake v primerih, citiran člen, ki sploh ne obstaja, oblikovne napake ...

Posamezna poglavja

Podrobnejše pripombe je smiselno podati ločeno po posameznih poglavjih ali skupinah poglavij.

Kazalo

V kazalu vsebine je pri posameznih elementih opisa po ISBD-ju navedena njihova obveznost. Ta obveznost ni za vse vrste gradiva enaka in je za nekatere primere napačna.

Naslovi v kazalu se v nekaterih podrobnostih ne ujemajo z naslovi v besedilu.

Bibliografski opis (poglavja 1-8)

Osnova za ta poglavja so bili ISBD-ji. Ker jih je več, so bili teksti iz njih (bolj ali manj posrečeno) združeni v eno besedilo. Tu in tam je dodano kako pravilo iz PPIAK-a. Skoraj v celoti so citirani ISBD-ji, citirani so nekateri členi iz PPIAK-a in včasih sklepi Komisije za katalogizacijo.

Ker so se v teh poglavjih skušali zelo držati ISBD-jev, pri tem pa so jih morali skrajšati, je nastalo besedilo, ki je včasih težko berljivo in ga je ponekod možno razumeti tudi drugače, kot je bilo mišljeno.

V elementih, pri katerih se pravila za opis posameznih vrst gradiva preveč razlikujejo, so avtorji vsako vrsto gradiva obravnavali v svojem podpoglavju. Da se besedilo v takih podpoglavjih nanaša samo na določeno vrsto gradiva, včasih vidimo samo iz oznake v naslovu. Primer: 7.1.2.ER Opombe o viru naslova je opomba za gradivo, opisano po ISBD(ER), in v besedilu bi moralo pisati, da je to opomba, ki jo uporabljamo za elektronske vire.

Najdemo pravila, ki držijo za večino ISBD-jev, ne pa za vse.

Na začetku posameznih območij bibliografskega zapisa so navedene tabele interpunkcij, ki spadajo k posameznim elementom. Podatki v tabelah so sicer pravilni za večino primerov, ne pa za vse. Obstajajo izjeme, ki so v ISBD-jih natančno popisane, saj tam interpunkcije niso podane v obliki tabel. Manjkajo tudi interpunkcije za nekatere manjše (bolj podrobne) elemente bibliografskega opisa. Mislim, da način popisa interpunkcij v tabelah ni ustrezen.

Primeri v teh poglavjih bi lahko bili večkrat komentirani. V pravilu npr. piše, da vzporednih dodatkov k naslovu ni treba pisati. Sledijo trije primeri in vsi vsebujejo vzporedne dodatke k naslovu. Komentar o tem, zakaj so jih vseeno vključili, manjka.

Na mestih, kjer obstoječi primeri ilustrirajo samo del pravila ali sploh manjkajo, bi bilo primere smiselno dodati. Našla sem tudi primer, ki ne spada k tistemu pravilu, ki naj bi ga bi ilustriral.

Pravilo 4.2.1.2 govori o samozaložnikih in je napisano zelo nerazumljivo. Pravilo je povzeto iz PPIAK-a, dodan je stavek iz katalogizacijske prakse, iz končnega rezultata pa mi ni jasno, kaj so avtorji hoteli povedati.

Poglavje 5.1 Posebna oznaka gradiva in obseg je razdeljeno na podpoglavja po posameznih ISBD-jih. Taka delitev se mi ne zdi smiselna, ker so pravila za vse tiskane publikacije v obliki knjig podobna in se ves čas ponavljajo. V The Concise AACR2 najdemo skupaj vse knjige, atlase in tiskane serijske publikacije, in to posebej publikacije v enem kosu, posebej zaključene publikacije v več kosih in posebej nezaključene publikacije v več kosih. Na ta način ponavljanja ni.

Monografske publikacije v več zvezkih/kosih

Poglavje ne opisuje tega, kar velja v sistemu COBISS, saj so nekateri členi v nasprotju s tem, kar piše v priročniku za format COMARC/B, in v sistemu še niso sprejeti.

Poleg tega se ne strinjam z opisom celotnih zbranih del nekega avtorja v enem bibliografskem opisu. Tak način pripelje do velikih in nepreglednih zapisov, ki bi se jim v avtomatiziranem sistemu lahko izognili in ki so morda res ugodnejši s stališča katalogiziranja, povzročajo pa težave v drugih segmentih, predvsem v OPAC-u in v segmentu COBISS/Izposoja.

Članki in drugi sestavni deli

Poglavje je napisano zelo neizenačeno: opis sestavnega dela zavzema tri vrstice, povezovalni element (ki zajema samo predlog "V: ") sedem vrstic, opis matične publikacije tri strani in lokacija sestavnega dela v matični publikaciji stran in pol. Predvsem preseneča to, da manjka opis sestavnega dela. Res je, da opis sledi osnovni shemi ISBD-ja, vendar bi morali avtorji na enak način, kot so to naredili za vse preostale vrste gradiva v poglavjih od 1 do 8, opisati posebnosti tudi za sestavne dele.

Pravila za opis vira so sicer povzeta po Smernicah za uporabo ISBD-jev za sestavne dele, vendar v sistemu COBISS nekaterih malenkosti ni možno v celoti implementirati (in tudi niso implementirane), vsaj ne pri takem pristopu, kot ga imamo trenutno pri obdelavi sestavnih delov. Nekatere elemente po teh pravilih vključujemo v opis vira samo takrat, ko jih potrebujemo (glede na vsebino). Ker se opis vira kreira iz zapisa za vir, se lahko elementi za opis vira programsko vključijo vedno ali pa nikoli, ne pa glede na vsebino samo včasih.

V tem poglavju sem opazila tudi nedoslednost glede na druga poglavja: pravila, ki so vzeta iz katalogizacijske prakse, niso podčrtana, ampak označena z "Ur. op.". V nekaterih primerih je to celo tako, da je najprej napisano pravilo, sledi "Ur. op." in pojasnilo, ki pove, da je praksa drugačna od zgoraj opisanega pravila.

Pri opisu lokacije sestavnega dela v matični publikaciji manjkajo navodila o tem, kako ravnati, če ima serijska publikacija hkrati več številčenj, oz. kako opišemo lokacijo v podseriji ali prilogi druge serijske publikacije.

Zbirni zapisi

Poglavje manjka, najdemo samo napotilo na Knjižničarske novice.

Tekst iz Knjižničarskih novic obravnava tudi, kako podatke o umetno tvorjenih zbirkah vnesemo v format COMARC/B, kar je bistvena razlika od zasnove drugih poglavij tega priročnika. To je vidno že v naslovu poglavja: Zbirni ZAPISI! Mislim, da bi lahko poglavje, tako kot je, iz tega priročnika izpustili.

Glavni in dodatni vpisi

Tega poglavja sem se ga ob prvem pregledu priročnika zelo razveselila. Videti je bilo korektno napisano, na prvi pogled so v njem pregledno zbrani in na kratko opisani postopki za določitev značnic glavnih in dodatnih vpisov.

Ko sem poglavje natančno prebrala, je moje navdušenje splahnelo. Celoten pristop se mi zdi zelo neobičajen.

Definicija primarnih avtorjev se razlikuje od definicije primarne odgovornosti, ki se uporablja v UNIMARC-u, in bojim se, da bo isti izraz za dve različni stvari povzročil zmedo. Poleg tega ne vidim uporabnosti tako definiranega pojma. Primarni avtor ne nastopa nujno kot značnica glavnega vpisa, nastopa lahko tudi kot značnica dodatnega vpisa. Kaj torej s to definicijo sploh pridobimo?

Vrstni red podpoglavij je nenavaden: najprej so obravnavani zapleteni primeri, kot so priredbe in predelave, šele nato izvemo osnovna pravila za določitev značnic in to, kdaj sploh delamo dodatne vpise. Temu primerno razumljivi so tudi primeri: med njimi se ves čas pojavljajo taki, ki so v celoti pojasnjeni šele v kasnejših poglavjih.

Popraviti bi bilo treba tudi podpoglavje 12.3.2.3 o priredbah del za zvočne posnetke. V njem piše, da kot avtorja dramatiziranega dela v obliki zvočnega posnetka vzamemo prvotnega avtorja in ne tistega, ki je delo priredil. V nasprotju s tem v naslednjem podpoglavju piše, da pri vseh drugih dramatizacijah vzamemo za avtorja tistega, ki je delo predelal. Predpostavljam, da je bila točka 12.3.2.3 mišljena samo za tiste dramatizacije, pri katerih besedilo ne odstopa od izvornega besedila, vendar to nikjer ne piše.

Osebna značnica

Poglavje izgleda popolnoma drugače kot predhodna. Napisanih je zelo malo pravil, dodanih pa je veliko primerov.

Ponekod najdemo samo naslov z dodanimi primeri, pravilo pa manjka. Komentarjev je malo, čeprav bi bili ponekod nujni. O pravilu ponekod lahko sklepamo iz spodaj navedenih primerov, ponekod pa je treba pogledati v ustrezne člene iz citiranega vira in na ta način ugotoviti, kako je primer sploh nastal. Našla sem tudi primere, ki so drugačni kot v PPIAK-u, ni pa opisano, zakaj so drugačni.

V tem poglavju je ponekod citiran AACR2. Citiran je ustrezni člen, pravilo iz njega pa v priročnik ni prepisano. Glede na to, da se pri nas AACR2 do sedaj ni uporabljal in teh pravilnikov v knjižnicah nimajo, se mi zdi to nesprejemljivo.

Stvarna značnica

Definicija stvarne značnice ni v skladu s tem, kar pod tem pojmom običajno razumemo. Tej definiciji bi kvečjemu ustrezal izraz stvarna iztočnica.

Enotni naslov

Člen o enotnih naslovih orientalskih del je nekorektno prepisan iz PPIAK-a (čeprav je citiran iz tega priročnika), tako da je spremenjen pomen. Po PPIAK-u take naslove pišemo v slovenščini, po tem priročniku pa jih lahko pišemo tudi v izvirnem jeziku.

Dodatki

Pripombe imam na dodatek, katerega del govori o "abecediranju kratic". Če je s tem izrazom mišljeno tudi kakršno koli avtomatsko urejanje zapisov, to na opisan način ne bo možno.

Zaključek

Čeprav pozdravljam priročnik kot prvi korak k odpravljanju zmede, ki je nastala v Sloveniji na področju katalogizacijskih pravil, imam ob njem nekatere zadržke.

Po mojem mnenju je njegova glavna pomanjkljivost to, da še vedno ne popisuje tistih členov iz posameznih pravilnikov in standardov, ki veljajo, in tistih, ki ne veljajo.

Opazila sem tudi, da priročnik ni dokončan. V njem je precej napak in pomanjkljivosti, ki se pojavijo pri prvi verziji nekega dokumenta. To je v procesu nastajanja tako zapletenega besedila, kot je priročnik za katalogiziranje, normalno, vendar se take pomanjkljivosti ne bi smele pojaviti v dokumentu, ki je bil oddan za recenzijo.

Pripravila:
Tadeja Brešar