RECENZIJA
Priročnika za uporabo katalogizacijskih pravil

Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil (NUK, maj 2000), ki nam ga je v recenzijo posredovalo Ministrstvo za znanost in tehnologijo (MZT), smo temeljito preučili v skupini za Razvoj vzajemne katalogizacije in COBIB-a. Priročnik smo podrobneje analizirali z naslednjih treh vidikov:

1. skušali smo ugotoviti, ali gradivo izpolnjuje določila pogodbe in v kolikšni meri;
2. podali smo splošne pripombe na obseg, vsebino in primernost prikaza katalogizacijskih pravil, pri čemer smo si pomagali s primerjanjem s priročniki za uporabo v svetu veljavnih katalogizacijskih pravilnikov (AACR2, RAK itd.);
3. uporabnost priročnika smo testirali na nekaj praktičnih primerih.

Analiza priročnika je bila zelo zahtevna in zamudna. Dejstvo, da smo v recenzijo dobili neredigiran in nelektoriran osnutek priročnika, je našo nalogo še otežilo.

Naslov publikacije, določen s pogodbo, naj bi se glasil Katalogizacijska pravila, ki veljajo v COBISS-u. Uredniki so priročniku dali nov delovni naslov: Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil. Formulacija tega naslova je nejasna, saj nam ne pove ničesar o tem, na katera katalogizacijska pravila se priročnik nanaša. Kaj več o tem ne zvemo niti iz samega priročnika, ki v precej skopem predgovoru sicer omenja številne katalogizacijske priročnike, med njimi tudi Abecedni imenski katalog (AIK) Pavleta Kalana in Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga (PPIAK). Ker pravila v AIK-ju, ki se nanašajo na bibliografski opis, niso usklajena s priporočili ISBD, lahko to razumemo tudi tako, kot da je opis po ISBD-ju samo ena od možnosti. Uredniki so - glede na to, da iz naslova ni vidno, da naj bi šlo v bistvu za uporabo katalogizacijskih pravil v COBISS-u - dali prednost splošnim formulacijam pred posebnostmi v COBISS-u.

Za boljše razumevanje priročnika in katalogizacijskih pravil v priročniku pogrešamo uvod, kjer bi bili poleg drugega podrobno razloženi tudi koncepcija in namen publikacije ter kriteriji za izbor v priročniku prikazanih katalogizacijskih pravil. Manjka tudi jasno podano stališče o uporabi mednarodnih standardov, ki se nanašajo tako na bibliografski opis kot na značnice. V priročniku manjka tudi podroben seznam katalogizacijske literature, ki pa bi ga bilo treba zaradi velikega števila publikacij dopolniti z naslednjimi podatki: določiti, kdaj, za kakšne namene in za katera področja lahko uporabljamo določeno publikacijo, označiti status in opredeliti odnos med posameznimi istovrstnimi publikacijami, kot so AIK, PPIAK, ISBD(G) in ISBD(M), ter pojasniti stališče glede možnosti nadaljnje uporabe priročnika PPIAK. Prav tako manjka seznam katalogizacijskih pravil, ki se v COBISS-u uporabljajo na predlog Komisije za katalogizacijo pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS-AIK). Če je bilo katero od pravil iz seznama literature ukinjeno, bi bilo treba dodati kratko opombo. Isto velja tudi za opis in razlago katalogizacijske prakse.

V uvodu priročnika pogrešamo tudi pojasnilo o tem, kaj je namen kataloga, kakšna je struktura katalogizacijskih pravil, kakšna je funkcija glavnega in dodatnega vpisa, kako ravnamo, kadar katalogizacijska pravila dopuščajo alternativne možnosti, itd.

Predstavitev katalogizacijskih pravil je v priročniku urejena po poglavjih, podpoglavjih itd. v strukturi, ki ni vselej domišljena in ki ponekod bistveno odstopa od ureditve, uveljavljene v virih, na katere se priročnik sklicuje. Katalogizacijska pravila poleg tega pogosto niso prikazana v zaporedju, ki sledi logičnemu vrstnemu redu postopkov pri katalogizaciji. Takšnemu zaporedju skušajo na splošno slediti katalogizacijski pravilniki. Posledica teh pomanjkljivosti je manjša preglednost, vplivajo pa tudi na uporabnost priročnika pri primerjanju opisanih pravil s pravili v predpisanih virih.

V prvem delu, kjer je podan bibliografski opis za posamezne vrste knjižničnega gradiva, se priročnik v glavnem drži ISBD-jev, vendar s to razliko, da posameznih vrst gradiva ne obravnava ločeno, vsake v svojem poglavju, temveč jih obravnava po območjih, kot je bilo to storjeno v The Concise AACR2. V priročniku splošna pravila niso jasno ločena od pravil za posamezne vrste gradiva, ponekod pa se niti ne nanašajo na vse vrste gradiva. Tak način ureditve pomeni, da bo katalogizator, ki želi obdelati neko vrsto gradiva, moral prebrati vsa poglavja bibliografskega opisa, da bi našel ustrezno pravilo.

Priročnik je nadalje razdeljen na tri glavne dele: Bibliografski opis, Glavni in dodatni vpis in Značnice. Delitev, kjer so glavni in dodatni vpis ter značnice obravnavani ločeno v dveh delih, ne obstaja niti v PPIAK-u niti v drugih podobnih katalogizacijskih pravilnikih (npr. AACR2), kjer se glavni in dodatni vpis vedno obravnavata v sklopu drugega dela s skupnim naslovom Značnice. Postopek katalogizacije se namreč jasno deli na dva dela: bibliografski opis ter izbiro in oblikovanje značnice. Glavni in dodatni vpis imata torej le eno od funkcij pri izbiri in določitvi pravilne oblike značnice. Obravnavanje glavnega in dodatnega vpisa izven tega konteksta vodi v nejasno podajanje katalogizacijskih pravil, čemur se niso mogli izogniti niti uredniki tega priročnika.

Citiranje virov, podkrepljeno s točnimi navedbami o veljavnosti posameznih publikacij, njihovih sestavnih delov, posameznih členov itd. ter njihov status in uporaba v COBISS-u, bi moralo biti ena od glavnih odlik tega priročnika. Prav to pa so lastnosti, ki jih v priročniku pogrešamo. Reference so v priročniku večinoma navedene poleg posameznih pravil. Glede na to, da med pravili v priročniku in v predpisanih virih velikokrat ni pravega ujemanja, da je v nekaterih pravilih združenih oziroma povzetih več različnih pravil, ki so v predpisanih virih obravnavani ločeno, in da mnoga pomembna pravila iz PPIAK-a velikokrat niso zajeta, menimo, da takšen sistem navajanja referenc ni primeren.

Katalogizacijska pravila so v priročniku prikazana na način, ki je jezikovno in stilno neusklajen. Pričakovali bi, da bodo katalogizacijska pravila podana v obliki komentarjev, kar bi tudi sicer še najbolj ustrezalo namenu publikacije. V tej obliki je prikazan le manjši del katalogizacijskih pravil. Mnoga so prikazana v obliki povzetkov, iz katerih so pogosto izpuščena pomembna določila. Namesto njih se pogosto uporabljajo besede, kot so "praviloma", "lahko", "načeloma" itd., kar vodi v dvoumnosti pri razumevanju pravil. Nekateri povzetki so tako kratki, da jih ne moremo imeti niti za povzetke. Spet drugje so katalogizacijska pravila dobesedno prevzeta iz različnih virov. Obstaja upravičena bojazen, da bi tako koncipiran priročnik utegnil manj izkušenega katalogizatorja navesti na misel, da ima pred sabo katalogizacijski pravilnik, ki ga je moč uporabljati neodvisno od drugih sicer veljavnih pravilnikov.

Poglavja oblikovno niso enotna. Razlikujejo se po velikosti črk, stilu pisanja naslovov in drugih oblikovnih posebnostih. Naslovi so večnivojsko številčeni, vendar pa posamezni nivoji oblikovno niso enotni. V bibliografskem delu se v območjih pravila za posamezne vrste gradiva označujejo na različne načine, zaradi česar jih je v besedilu težko najti. Številčenje, ki ni tekoče, ampak se začne v vsakem poglavju znova, je za pregledovanje priročnika moteče. V kazalu vsebine pa zaradi tega pri posameznih poglavjih manjkajo strani.

Pomanjkljivosti smo opazili tudi pri navajanju primerov, ki naj bi služili kot ilustracije posameznih pravil. Tako imamo pod nekaterimi pravili veliko število pogosto zelo podobnih primerov, drugje pa bi jih za boljše razumevanje bilo koristno dodati. Primeri so ponekod ustrezno pojasnjeni, pogosto pa komentarji manjkajo, čeprav bi bili koristni ali celo nujni. V nekaterih primerih obstajajo tudi napake.

Ponekod naletimo na primere, ki jih ne moremo v celoti razložiti s pravili, ki so bila napisana v priročniku do mesta, na katerem se primer nahaja. Za razumevanje primera v celoti je treba prebrati pravila, ki so napisana šele kasneje. Bralec, ki katalogizacijska pravila pozna, se lahko znajde, začetnik pa bo s tem imel težave, zato bi primeri morali biti usklajeni s podanimi pravili.

Ob primerih je ponekod navedena kratica ISBD-ja, po katerem gradivo iz primera opisujemo. Če so te oznake navedene pri primerih za splošna pravila, ki od vrste gradiva niso odvisna, so moteče, saj lahko navedejo bralca na misel, da so bistvene za razumevanje primera.

V nadaljevanju podajamo samo najvažnejše pripombe za posamezna poglavja v priročniku.

Na začetku Bibliografskega opisa je poglavje Uvodne opombe, v katerem so združena splošna pravila za posamezna območja bibliografskega opisa, kot so npr. ločila, nivoji bibliografskega opisa itd., ter splošne opombe o namenu bibliografskega opisa. Oboje bi bilo veliko ustrezneje obravnavati vsako v svojem poglavju.

Od drugih pripomb, ki se nanašajo na bibliografski opis, naj navedemo samo nekaj glavnih pomanjkljivosti oziroma stvari, ki so vprašljive: manjkajoča splošna pravila za posamezna območja; nedosleden opis interpunkcij v tabeli in pri posameznih elementih bibliografskega opisa; navajanje kataložnega zapisa o publikaciji (CIP) kot možnega vira podatkov; navajanje vrste gradiva kot enega od glavnih meril pri izbiri ustreznega nivoja bibliografskega opisa, ki bi morala biti odvisna v prvi vrsti od namena posameznega kataloga oziroma katalogov; itd.

Poglavje Monografske publikacije v več delih vsebuje med drugim tudi sklep ZBDS-AIK, ki se nanaša na opis celotnih zbranih del nekega avtorja v enem bibliografskem opisu. Sklep, za katerega v sistemu COBISS soglasje še ni bilo sprejeto, je sporen med drugim tudi zato, ker je v nasprotju s sprejetimi navodili, opisanimi v priročniku COMARC/B. V avtomatiziranem sistemu tak način obdelave lahko pripelje do velikih in nepreglednih zapisov.

Poglavje Članki in drugi sestavni deli je glede na obravnavo posameznih delov opisa napisano nesorazmerno. Opis matične publikacije je dokaj podroben, manjka pa navedba območij bibliografskega opisa, ki naj bi se dodajala za sestavne dele. Pri opisu sestavnega dela v matični publikaciji manjkajo navodila, kako ravnati, kadar ima publikacija hkrati več številčenj, oziroma kako opišemo lokacijo v podseriji ali prilogi druge serijske publikacije.

Poglavje Zbirni zapisi je zelo kratko in je sestavljeno v glavnem iz napotila na Knjižničarske novice, kjer lahko najdemo podrobnejša navodila. V besedilu, ki ga najdemo tam, je viden drugačen pristop kot v drugih poglavjih. Obravnava namreč tudi, kako podatke o umetno tvorjenih zbirkah vnesemo v format COMARC/B. V primerih v besedilu je tudi precej napak. Besedilo bi bilo treba napisati tako, da bi se ujemalo z drugimi poglavji.

Poglavje, ki se nanaša na izbiro značnice za glavni in dodatni vpis, uvaja nov pojem avtorstva, ki ga razširja tudi na sodelavce. Takšnega pojmovanja izraza avtor ne zasledimo niti v PPIAK-u niti v drugi strokovni literaturi. Isto velja tudi za delitev avtorjev na primarne in sekundarne avtorje. Izraz "sekundarni avtor" se, razen v uvodu, v nadaljevanju teksta omenja samo še enkrat, kar kaže na vprašljivost takšne delitve. Osnovni pojmi za tri vrste značnic - osebne, korporativne in stvarne - so v poglavju obravnavani znotraj kategorije za primarne avtorje. Osnovno izhodišče je v tem primeru pojem avtorstva, kar je v neskladju s PPIAK-om in AACR2, kjer je pri odločanju, kaj bo glavni in kaj dodatni vpis, odločilnega pomena vrsta publikacije in informacija iz naslova, ki šele nato prav opredeljuje vrsto avtorstva. Iz poglavja so bila izpuščena številna koristna pojasnila iz PPIAK-a. Tako manjkajo pravila, ki se nanašajo na uradne publikacije, rokopise, reprodukcije in dela likovnih umetnikov, kataloge založb itd. Od drugih netočnosti naj omenimo še nerazlikovanje med pojmoma anonimna dela in anonimne publikacije ter nejasno delitev na priredbe in predelave, med katere so v poglavju uvrščeni tudi prevodi.

V poglavju Značnice se na začetku nahaja seznam, v katerem so navedeni razni pravilniki in drugi viri, s katerimi si pomagamo pri oblikovanju značnic (npr. razni biografski leksikoni itd.), ni razvidno, kako se le-ti uporabljajo v slovenski katalogizacijski praksi. Poglavja, ki sledijo, so napisana nekonsistentno. Medtem ko poglavje Korporativne značnice v glavnem sledi Obliki in strukturi korporativnih značnic (OSKZ), pa je poglavje Osebne značnice napisano zelo skopo in fragmentarno. Tako je ponekod namesto prikaza pravila napisan samo naslov, za katerim so podani primeri, iz katerih je včasih o pravilu mogoče le sklepati, včasih pa niti to ne. Nadalje so bila med drugim izpuščena pomembna pravila za oblikovanje značnic za neevropska imena. Sporno je tudi pravilo, kjer piše, da se pri oblikovanju značnic za slovenske in tuje avtorje ravnamo po ustreznih nacionalnih bibliografijah. Namesto tega pravila bi moralo pisati, da si pri oblikovanju značnic za domače in tuje avtorje pomagamo z ustrezno priročno literaturo. Precej neobičajno je tudi različno obravnavanje avtorjev, ki objavljajo pod enim ali več psevdonimi, pač odvisno od tega, ali so to slovenski ali tuji avtorji. V poglavju Stvarna značnica je podana napačna definicija stvarne značnice, češ da je to prva beseda v stvarnem naslovu, pomensko pa se zamenjujeta izraza značnica in iztočnica.

Naslov Definicije v dodatku ni najbolj posrečen, saj v bistvu ne gre za definicije, temveč za razlago strokovnih izrazov, ki se uporabljajo v priročniku. Pojasnila strokovnih izrazov v dodatku pa velikokrat tudi niso zadosti natančna. V dodatku B, ki sledi, manjkajo nekatere kratice, ki se uporabljajo v priročniku. Dodatek D, ki se nanaša na razvrščanje v katalogu, pa po našem mnenju ne sodi v priročnik, kjer so obravnavana katalogizacijska pravila.

V Sloveniji nimamo priročnika, ki bi na enem mestu obravnaval pravila za obdelavo vseh vrst knjižničnega gradiva. Priročnik bi kot tak nedvomno predstavljal pomemben pripomoček za katalogizatorje, ki morajo pri svojem delu uporabljati raznovrstno katalogizacijsko literaturo. Pričakovali smo, da bo ta problem rešen z realizacijo ekspertne naloge z naslovom Katalogizacijska pravila, ki veljajo v COBISS-u, ki jo je naročil MZT. Vendar pa smo v Priročniku za uporabo katalogizacijskih pravil našli toliko konceptualnih nejasnosti in drugih pomanjkljivosti, da priročnik brez temeljite predelave in dodelave ni primeren za objavo.

Glavno pomanjkljivost priročnika vidimo predvsem v tem, da še vedno ne nudi podrobnega popisa, kateri členi se uporabljajo pri katalogizaciji v sistemu COBISS in iz katerih virov. Zelo moteč pa je tudi stil, v katerem so prikazana katalogizacijska pravila, ki ga je treba poenotiti, predvsem pa prilagoditi namenu publikacije.

V osnutku priročnika smo naleteli še na precej drugih napak in pomanjkljivosti, ki so sicer normalne pri nastajanju tako zapletenega besedila, kot je priročnik za katalogizacijo. Menimo pa, da bi mnoge od njih uredniki lahko odpravili sami, še preden so dokument oddali v recenzijo.

Vse navedbe in ugotovitve so dokumentirane v posameznih obsežnejših in podrobnejših analizah in ocenah, ki so jih pripravili sodelavci Tadeja Brešar, Matjaž Zalokar, mag. Gordana Popović, Saša Marinković, Milena Doberšek, Anka Rogina in Andreja Krajnc Vobovnik.

Priloge:

1. Poročilo o pregledu NUK-ovega priročnika za uporabo katalogizacijskih pravil (Tadeja Brešar)

2. Pripombe na Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil (Matjaž Zalokar)

3. Primedbe na "Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil" (Gordana Popović)

4. Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil, primedbe (Saša Marinković)

5. Pripombe na Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil (Milena Doberšek)

6. Pripombe na Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil (Anka Rogina)

7. Pripombe na Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil z vidika uporabnosti (Andreja Kranjc Vobovnik)

8. Tabelarični pregled pripomb

9. Projektna naloga MZT: Dokumentiranje katalogizacijskih pravil, ki veljajo v COBISS-u