Datum: | 19.09.2000 |
|
Priročnik za uporabo katalogizacijskih pravil (NUK, maj 2000), ki nam ga je v recenzijo posredovalo Ministrstvo za znanost in tehnologijo (MZT), smo temeljito preučili v skupini za Razvoj vzajemne katalogizacije in COBIB-a. Priročnik smo podrobneje analizirali z naslednjih treh vidikov:
Analiza priročnika je bila zelo zahtevna in zamudna. Dejstvo, da smo v
recenzijo dobili neredigiran in nelektoriran osnutek priročnika, je našo nalogo še
otežilo.
Naslov publikacije, določen s pogodbo, naj bi se glasil Katalogizacijska pravila, ki
veljajo v COBISS-u. Uredniki so priročniku dali nov delovni naslov: Priročnik za
uporabo katalogizacijskih pravil. Formulacija tega naslova je nejasna, saj nam ne pove
ničesar o tem, na katera katalogizacijska pravila se priročnik nanaša. Kaj več o tem
ne zvemo niti iz samega priročnika, ki v precej skopem predgovoru sicer omenja številne
katalogizacijske priročnike, med njimi tudi Abecedni imenski katalog (AIK) Pavleta
Kalana in Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga (PPIAK). Ker pravila
v AIK-ju, ki se nanašajo na bibliografski opis, niso usklajena s priporočili ISBD, lahko
to razumemo tudi tako, kot da je opis po ISBD-ju samo ena od možnosti. Uredniki so -
glede na to, da iz naslova ni vidno, da naj bi šlo v bistvu za uporabo katalogizacijskih
pravil v COBISS-u - dali prednost splošnim formulacijam pred posebnostmi v COBISS-u.
Za boljše razumevanje priročnika in katalogizacijskih pravil v priročniku pogrešamo
uvod, kjer bi bili poleg drugega podrobno razloženi tudi koncepcija in namen publikacije
ter kriteriji za izbor v priročniku prikazanih katalogizacijskih pravil. Manjka tudi
jasno podano stališče o uporabi mednarodnih standardov, ki se nanašajo tako na
bibliografski opis kot na značnice. V priročniku manjka tudi podroben seznam
katalogizacijske literature, ki pa bi ga bilo treba zaradi velikega števila publikacij
dopolniti z naslednjimi podatki: določiti, kdaj, za kakšne namene in za katera področja
lahko uporabljamo določeno publikacijo, označiti status in opredeliti odnos med
posameznimi istovrstnimi publikacijami, kot so AIK, PPIAK, ISBD(G) in ISBD(M), ter
pojasniti stališče glede možnosti nadaljnje uporabe priročnika PPIAK. Prav tako manjka
seznam katalogizacijskih pravil, ki se v COBISS-u uporabljajo na predlog Komisije za
katalogizacijo pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS-AIK). Če je bilo katero
od pravil iz seznama literature ukinjeno, bi bilo treba dodati kratko opombo. Isto velja
tudi za opis in razlago katalogizacijske prakse.
V uvodu priročnika pogrešamo tudi pojasnilo o tem, kaj je namen kataloga, kakšna je
struktura katalogizacijskih pravil, kakšna je funkcija glavnega in dodatnega vpisa, kako
ravnamo, kadar katalogizacijska pravila dopuščajo alternativne možnosti, itd.
Predstavitev katalogizacijskih pravil je v priročniku urejena po poglavjih, podpoglavjih
itd. v strukturi, ki ni vselej domišljena in ki ponekod bistveno odstopa od ureditve,
uveljavljene v virih, na katere se priročnik sklicuje. Katalogizacijska pravila poleg
tega pogosto niso prikazana v zaporedju, ki sledi logičnemu vrstnemu redu postopkov pri
katalogizaciji. Takšnemu zaporedju skušajo na splošno slediti katalogizacijski
pravilniki. Posledica teh pomanjkljivosti je manjša preglednost, vplivajo pa tudi na
uporabnost priročnika pri primerjanju opisanih pravil s pravili v predpisanih virih.
V prvem delu, kjer je podan bibliografski opis za posamezne vrste knjižničnega gradiva,
se priročnik v glavnem drži ISBD-jev, vendar s to razliko, da posameznih vrst gradiva ne
obravnava ločeno, vsake v svojem poglavju, temveč jih obravnava po območjih, kot je
bilo to storjeno v The Concise AACR2. V priročniku splošna pravila niso jasno
ločena od pravil za posamezne vrste gradiva, ponekod pa se niti ne nanašajo na vse vrste
gradiva. Tak način ureditve pomeni, da bo katalogizator, ki želi obdelati neko vrsto
gradiva, moral prebrati vsa poglavja bibliografskega opisa, da bi našel ustrezno pravilo.
Priročnik je nadalje razdeljen na tri glavne dele: Bibliografski opis, Glavni
in dodatni vpis in Značnice. Delitev, kjer so glavni in dodatni vpis ter
značnice obravnavani ločeno v dveh delih, ne obstaja niti v PPIAK-u niti v drugih
podobnih katalogizacijskih pravilnikih (npr. AACR2), kjer se glavni in dodatni vpis vedno
obravnavata v sklopu drugega dela s skupnim naslovom Značnice. Postopek
katalogizacije se namreč jasno deli na dva dela: bibliografski opis ter izbiro in
oblikovanje značnice. Glavni in dodatni vpis imata torej le eno od funkcij pri izbiri in
določitvi pravilne oblike značnice. Obravnavanje glavnega in dodatnega vpisa izven tega
konteksta vodi v nejasno podajanje katalogizacijskih pravil, čemur se niso mogli izogniti
niti uredniki tega priročnika.
Citiranje virov, podkrepljeno s točnimi navedbami o veljavnosti posameznih publikacij,
njihovih sestavnih delov, posameznih členov itd. ter njihov status in uporaba v COBISS-u,
bi moralo biti ena od glavnih odlik tega priročnika. Prav to pa so lastnosti, ki jih v
priročniku pogrešamo. Reference so v priročniku večinoma navedene poleg posameznih
pravil. Glede na to, da med pravili v priročniku in v predpisanih virih velikokrat ni
pravega ujemanja, da je v nekaterih pravilih združenih oziroma povzetih več različnih
pravil, ki so v predpisanih virih obravnavani ločeno, in da mnoga pomembna pravila iz
PPIAK-a velikokrat niso zajeta, menimo, da takšen sistem navajanja referenc ni primeren.
Katalogizacijska pravila so v priročniku prikazana na način, ki je jezikovno in stilno
neusklajen. Pričakovali bi, da bodo katalogizacijska pravila podana v obliki komentarjev,
kar bi tudi sicer še najbolj ustrezalo namenu publikacije. V tej obliki je prikazan le
manjši del katalogizacijskih pravil. Mnoga so prikazana v obliki povzetkov, iz katerih so
pogosto izpuščena pomembna določila. Namesto njih se pogosto uporabljajo besede, kot so
"praviloma", "lahko", "načeloma" itd., kar vodi v
dvoumnosti pri razumevanju pravil. Nekateri povzetki so tako kratki, da jih ne moremo
imeti niti za povzetke. Spet drugje so katalogizacijska pravila dobesedno prevzeta iz
različnih virov. Obstaja upravičena bojazen, da bi tako koncipiran priročnik utegnil
manj izkušenega katalogizatorja navesti na misel, da ima pred sabo katalogizacijski
pravilnik, ki ga je moč uporabljati neodvisno od drugih sicer veljavnih pravilnikov.
Poglavja oblikovno niso enotna. Razlikujejo se po velikosti črk, stilu pisanja naslovov
in drugih oblikovnih posebnostih. Naslovi so večnivojsko številčeni, vendar pa
posamezni nivoji oblikovno niso enotni. V bibliografskem delu se v območjih pravila za
posamezne vrste gradiva označujejo na različne načine, zaradi česar jih je v besedilu
težko najti. Številčenje, ki ni tekoče, ampak se začne v vsakem poglavju znova, je za
pregledovanje priročnika moteče. V kazalu vsebine pa zaradi tega pri posameznih
poglavjih manjkajo strani.
Pomanjkljivosti smo opazili tudi pri navajanju primerov, ki naj bi služili kot
ilustracije posameznih pravil. Tako imamo pod nekaterimi pravili veliko število pogosto
zelo podobnih primerov, drugje pa bi jih za boljše razumevanje bilo koristno dodati.
Primeri so ponekod ustrezno pojasnjeni, pogosto pa komentarji manjkajo, čeprav bi bili
koristni ali celo nujni. V nekaterih primerih obstajajo tudi napake.
Ponekod naletimo na primere, ki jih ne moremo v celoti razložiti s pravili, ki so bila
napisana v priročniku do mesta, na katerem se primer nahaja. Za razumevanje primera v
celoti je treba prebrati pravila, ki so napisana šele kasneje. Bralec, ki
katalogizacijska pravila pozna, se lahko znajde, začetnik pa bo s tem imel težave, zato
bi primeri morali biti usklajeni s podanimi pravili.
Ob primerih je ponekod navedena kratica ISBD-ja, po katerem gradivo iz primera opisujemo.
Če so te oznake navedene pri primerih za splošna pravila, ki od vrste gradiva niso
odvisna, so moteče, saj lahko navedejo bralca na misel, da so bistvene za razumevanje
primera.
V nadaljevanju podajamo samo najvažnejše pripombe za posamezna poglavja v priročniku.
Na začetku Bibliografskega opisa je poglavje Uvodne opombe, v katerem so
združena splošna pravila za posamezna območja bibliografskega opisa, kot so npr.
ločila, nivoji bibliografskega opisa itd., ter splošne opombe o namenu bibliografskega
opisa. Oboje bi bilo veliko ustrezneje obravnavati vsako v svojem poglavju.
Od drugih pripomb, ki se nanašajo na bibliografski opis, naj navedemo samo nekaj glavnih
pomanjkljivosti oziroma stvari, ki so vprašljive: manjkajoča splošna pravila za
posamezna območja; nedosleden opis interpunkcij v tabeli in pri posameznih elementih
bibliografskega opisa; navajanje kataložnega zapisa o publikaciji (CIP) kot možnega vira
podatkov; navajanje vrste gradiva kot enega od glavnih meril pri izbiri ustreznega nivoja
bibliografskega opisa, ki bi morala biti odvisna v prvi vrsti od namena posameznega
kataloga oziroma katalogov; itd.
Poglavje Monografske publikacije v več delih vsebuje med drugim tudi sklep
ZBDS-AIK, ki se nanaša na opis celotnih zbranih del nekega avtorja v enem bibliografskem
opisu. Sklep, za katerega v sistemu COBISS soglasje še ni bilo sprejeto, je sporen med
drugim tudi zato, ker je v nasprotju s sprejetimi navodili, opisanimi v priročniku
COMARC/B. V avtomatiziranem sistemu tak način obdelave lahko pripelje do velikih in
nepreglednih zapisov.
Poglavje Članki in drugi sestavni deli je glede na obravnavo posameznih delov
opisa napisano nesorazmerno. Opis matične publikacije je dokaj podroben, manjka pa
navedba območij bibliografskega opisa, ki naj bi se dodajala za sestavne dele. Pri opisu
sestavnega dela v matični publikaciji manjkajo navodila, kako ravnati, kadar ima
publikacija hkrati več številčenj, oziroma kako opišemo lokacijo v podseriji ali
prilogi druge serijske publikacije.
Poglavje Zbirni zapisi je zelo kratko in je sestavljeno v glavnem iz napotila na Knjižničarske
novice, kjer lahko najdemo podrobnejša navodila. V besedilu, ki ga najdemo tam, je
viden drugačen pristop kot v drugih poglavjih. Obravnava namreč tudi, kako podatke o
umetno tvorjenih zbirkah vnesemo v format COMARC/B. V primerih v besedilu je tudi precej
napak. Besedilo bi bilo treba napisati tako, da bi se ujemalo z drugimi poglavji.
Poglavje, ki se nanaša na izbiro značnice za glavni in dodatni vpis, uvaja nov pojem
avtorstva, ki ga razširja tudi na sodelavce. Takšnega pojmovanja izraza avtor ne
zasledimo niti v PPIAK-u niti v drugi strokovni literaturi. Isto velja tudi za delitev
avtorjev na primarne in sekundarne avtorje. Izraz "sekundarni avtor" se, razen v
uvodu, v nadaljevanju teksta omenja samo še enkrat, kar kaže na vprašljivost takšne
delitve. Osnovni pojmi za tri vrste značnic - osebne, korporativne in stvarne - so v
poglavju obravnavani znotraj kategorije za primarne avtorje. Osnovno izhodišče je v tem
primeru pojem avtorstva, kar je v neskladju s PPIAK-om in AACR2, kjer je pri odločanju,
kaj bo glavni in kaj dodatni vpis, odločilnega pomena vrsta publikacije in informacija iz
naslova, ki šele nato prav opredeljuje vrsto avtorstva. Iz poglavja so bila izpuščena
številna koristna pojasnila iz PPIAK-a. Tako manjkajo pravila, ki se nanašajo na uradne
publikacije, rokopise, reprodukcije in dela likovnih umetnikov, kataloge založb itd. Od
drugih netočnosti naj omenimo še nerazlikovanje med pojmoma anonimna dela in anonimne
publikacije ter nejasno delitev na priredbe in predelave, med katere so v poglavju
uvrščeni tudi prevodi.
V poglavju Značnice se na začetku nahaja seznam, v katerem so navedeni razni
pravilniki in drugi viri, s katerimi si pomagamo pri oblikovanju značnic (npr. razni
biografski leksikoni itd.), ni razvidno, kako se le-ti uporabljajo v slovenski
katalogizacijski praksi. Poglavja, ki sledijo, so napisana nekonsistentno. Medtem ko
poglavje Korporativne značnice v glavnem sledi Obliki in strukturi
korporativnih značnic (OSKZ), pa je poglavje Osebne značnice napisano zelo
skopo in fragmentarno. Tako je ponekod namesto prikaza pravila napisan samo naslov, za
katerim so podani primeri, iz katerih je včasih o pravilu mogoče le sklepati, včasih pa
niti to ne. Nadalje so bila med drugim izpuščena pomembna pravila za oblikovanje
značnic za neevropska imena. Sporno je tudi pravilo, kjer piše, da se pri oblikovanju
značnic za slovenske in tuje avtorje ravnamo po ustreznih nacionalnih bibliografijah.
Namesto tega pravila bi moralo pisati, da si pri oblikovanju značnic za domače in tuje
avtorje pomagamo z ustrezno priročno literaturo. Precej neobičajno je tudi različno
obravnavanje avtorjev, ki objavljajo pod enim ali več psevdonimi, pač odvisno od tega,
ali so to slovenski ali tuji avtorji. V poglavju Stvarna značnica je podana
napačna definicija stvarne značnice, češ da je to prva beseda v stvarnem naslovu,
pomensko pa se zamenjujeta izraza značnica in iztočnica.
Naslov Definicije v dodatku ni najbolj posrečen, saj v bistvu ne gre za
definicije, temveč za razlago strokovnih izrazov, ki se uporabljajo v priročniku.
Pojasnila strokovnih izrazov v dodatku pa velikokrat tudi niso zadosti natančna. V
dodatku B, ki sledi, manjkajo nekatere kratice, ki se uporabljajo v priročniku. Dodatek
D, ki se nanaša na razvrščanje v katalogu, pa po našem mnenju ne sodi v priročnik,
kjer so obravnavana katalogizacijska pravila.
V Sloveniji nimamo priročnika, ki bi na enem mestu obravnaval pravila za obdelavo vseh
vrst knjižničnega gradiva. Priročnik bi kot tak nedvomno predstavljal pomemben
pripomoček za katalogizatorje, ki morajo pri svojem delu uporabljati raznovrstno
katalogizacijsko literaturo. Pričakovali smo, da bo ta problem rešen z realizacijo
ekspertne naloge z naslovom Katalogizacijska pravila, ki veljajo v COBISS-u, ki jo
je naročil MZT. Vendar pa smo v Priročniku za uporabo katalogizacijskih pravil
našli toliko konceptualnih nejasnosti in drugih pomanjkljivosti, da priročnik brez
temeljite predelave in dodelave ni primeren za objavo.
Glavno pomanjkljivost priročnika vidimo predvsem v tem, da še vedno ne nudi podrobnega
popisa, kateri členi se uporabljajo pri katalogizaciji v sistemu COBISS in iz katerih
virov. Zelo moteč pa je tudi stil, v katerem so prikazana katalogizacijska pravila, ki ga
je treba poenotiti, predvsem pa prilagoditi namenu publikacije.
V osnutku priročnika smo naleteli še na precej drugih napak in pomanjkljivosti, ki so
sicer normalne pri nastajanju tako zapletenega besedila, kot je priročnik za
katalogizacijo. Menimo pa, da bi mnoge od njih uredniki lahko odpravili sami, še preden
so dokument oddali v recenzijo.
Vse navedbe in ugotovitve so dokumentirane v posameznih obsežnejših in podrobnejših
analizah in ocenah, ki so jih pripravili sodelavci Tadeja Brešar, Matjaž Zalokar, mag.
Gordana Popović, Saša Marinković, Milena Doberšek, Anka Rogina in Andreja Krajnc
Vobovnik.
Tadeja Brešar, univ. dipl. mat. |
Mag. Marta Seljak |
|
VODJA ODDELKA |
POMOČNICA DIREKTORJA |
|
Razvoj vzajemne katalogizacije in COBIB-a |
Priloge: