Pogledi na prevajalstvo

Ob 30. septembru, Svetovnem dnevu prevajalcev1

Senta Šetinc
Institut informacijskih znanosti, Maribor

STROKOVNI ČLANEK

IZVLEČEK
Pojmovanje prevajanja se je skupaj z metodami prevajanja spreminjalo od Hieronima naprej, velja pa splošna definicija, da je prevajanje prenašanje pomena in sporočil nekega besedila v drug jezik. O vlogi prevajalcev vlada še danes nekaj zmotnih mnenj, ki znajo za delo prevajalca biti tudi moteča. Strojno prevajanje je koristen in dobrodošel pripomoček, nikakor pa ni nadomestilo za prevajalca.

KLJUČNE BESEDE
jezik; prevajanje, prevajalstvo, prevajalec; prevedljivost; ekvivalentnost; Hieronim; Martin Luther

ABSTRACT
The conception of translation and translating methods has been changing since Saint Jerome, though the general definition of translation as the transfer of a message and its content in one language into another language remains valid. Erroneous perspectives concerning the role of translators can be disturbing to their work. Machine translation is a useful and welcome device, though it is not a substitute for translators.

KEYWORDS
language; translating, translator, translating profession; translatability, equivalence; Saint Jerome; Martin Luther

2Uvod
"Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko so odšli od vzhoda, so našli ravnino v senaarski deželi in se tam naselili. Tedaj so rekli drug drugemu: 'Dajte, delajmo opeko in jo žgimo v ognju.' Opeka jim je služila za kamen in zemeljska smola za malto. Rekli so potem: 'Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in si naredimo spomenik, da se ne razkropimo po vsej zemlji!' Gospod pa je stopil dol, da bi videl mesto in stolp, ki so ga postavili človeški sinovi. In rekel je Gospod: 'Glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, kar koli jim pride na um. Dajte, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato da drug drugega govorice ne bodo razumeli!' In razkropil jih je Gospod od ondod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo njegovo ime Babel,3 ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in jih je od ondod razkropil po vsej zemlji." (Mojzes 11, 1-9)4

Jezik

Jezik je veliko več kot le zunanji izraz in sporočanje misli, ki se oblikujejo neodvisno od njihove ubeseditve. Za antropologa je jezik del kulture v najširšem pomenu, tj. vseh razsežnosti in komponent življenja, ki jih določa ali pogojuje človekovo bivanje v neki družbi. Je verjetno najpomembnejši instrument socializacije v vseh človeških družbah in kulturah. Jeziki ne funkcionirajo v izolaciji, temveč znotraj kulture in kot del le-te, kulture pa se med seboj razlikujejo na najrazličnejše načine. Iz generacije v generacijo prenaša prav jezik kulturo neke skupnosti, njene mite, zakone, običaje, prepričanja - z jezikom podeduje otrok kulturo svoje sredine. Jezik hkrati povezuje člane iste jezikovne in kulturne skupine in razlikuje člane ene take skupine od članov druge.

Prevajanje

Prevajanje je bržkone tako staro, kot so stari jeziki, le da je bilo sprva, preden so ljudje iznašli pisavo, ustno in na licu mesta. Prevajalska znanost proučuje poteke prevajanja in prijeme pri njem in opazuje pojavnosti v jezikih, ki se dotikajo ali so v stiku zaradi prevajanja. Tukaj gre za nikoli dorečene probleme jezikovne interference, odvisnosti enega jezika od drugega, za probleme tako imenovanega (zavednega in nezavednega) preklapljanja iz sistema enega jezika v sistem drugega (code-switching) in drugo. Od Hieronima5 naprej, ki je sicer že sam rekel, da ne prevaja od besede do besede, ampak da prenaša pomen, se je pojmovanje o tem, kaj je prevajanje, spreminjalo in v različnih obdobjih so uporabljali različne metode prevajanja. Sofronius Eusebius Hieronim, veliki učenjak, prevajalec in poliglot (rojen okoli leta 347 v Stridu v Dalmaciji, umrl 419 ali 420 v Betlehemu), je kot mislec s svojimi številnimi literarnimi in teološkimi spisi, zlasti pa s prevodom biblije (t. i. Vulgata6) iz hebrejskih in grških izvirnikov v latinščino globoko vplival na zgodnji srednji vek. Je nesporni oče prevajalcev in prevajalstva, ki je spoznal ključne probleme prevajanja. V semantičnem pogledu se ti problemi nanašajo na dobesedno in ne-dobesedno, predvsem pomensko usmerjeno prevajanje ter navzkrižja med obema. Hieronim je dal popolno prednost pred dobesednim prevajanjem prenašanju vsebine v drug jezik v celih stavkih ali celo s celotnim besedilom.7 Celo tisočletje kasneje je njegovo misel nadaljeval Martin Luther (1483 - 1546), ki se je v svojem slovitem pismu Sendbrief vom Dolmetschen 8 (1530), v katerem je svetu ohranil svoj pogled na prevajalstvo, odločno izrekel proti dobesednemu prevajanju ('denn ich habe deutsch, nicht lateinisch oder griechisch wollen reden'9), rekoč, da je treba iti k materi v kuhinjo, pa na cesto, na tržnico med ljudi in jih poslušati, kako govorijo, in potem v tem duhu prevajati. To načelo je dosledno uporabljal pri prevajanju biblije10 in utrl pot celi vrsti izjemnih prevajalcev doma in po svetu. S prevodom biblije v nemščino (leta 1522 je izšla Nova zaveza, leta 1532 je bila končana Stara zaveza, leta 1534 pa je izšel prevod celotne biblije11), ki jo je tudi on prevajal iz izvirnikov v hebrejščini in grščini in ne iz latinske Vulgate (kar nekaj njegovih predhodnikov je prevajalo Vulgato - torej prevod latinskega prevoda), je ustoličil prevajalstvo kot umetnost. O tem, kaj vse zajema pojem umetnost, so bila mnenja v različnih obdobjih različna. Gotthold Ephraim Lessing (1729-1781), nemški pesnik, dramatik, teoretik in literarni kritik, je npr. umetnost pojmoval kot posnemanje narave, v obdobju larpurlartizma je vladal nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska in ne družbena, da je torej umetnost sama sebi namen, danes pa na splošno velja definicija, da je umetnost celotno estetsko ustvarjanje.

Izreden občutek za melodijo in ritem jezika, ki ga Luther uresničuje v svojem prevodu, daleč prehaja dotlej razumljene meje prevajalstva, in zagotovo je Luthrov prevod biblije največja pesniška in jezikotvorna stvaritev njegovega časa: "Kar je naredil, ni bilo več prevajanje v do tedaj običajnem pomenu, temveč je bila to ponovna stvaritev vsebine..."12

Zanimivo je tudi vprašanje prevedljivosti, ki je tesno povezano s problemom ekvivalentnosti13 in ga različni avtorji različno razumejo. Da so nekatere besede enostavno neprevedljive, sprejema večina prevajalcev. To so besede, ki so tako nabite s konotativnimi obeležji, da jih lahko prav razumemo le v jeziku, iz katerega izhajajo, v prevodu pa vedno in zanesljivo izgubijo precejšen del svoje pomenske raznolikosti. Ena takih besed je rus. ničevo, ki je z ničimer ne moremo prevesti, je pa izraz kulture, duše, narave in odnosa do življenja enega celega, velikanskega naroda. Toda po Weinrichu14 niso neprevedljive samo tovrstne, imenujmo jih izjemne besede (semkaj sodijo tudi besede, kot je na primer fr. esprit ali pa nem. Gemüt in angl. business ...15.), ampak po njegovem v osnovi nobena beseda kot taka ni prevedljiva. Weinrich meni, da naj bi prevajali le stavke in celotna besedila in ne besed. Ne zdi se mu posebej zaskrbljujoče, da pomeni besed v enem in drugem jeziku običajno niso enaki, saj meni, da gre v nekem besedilu navsezadnje za mnenja, ki si jih lahko prilagodimo in ustrezno naravnamo kontekst. Tako so zanj načelno vsa besedila prevedljiva. Wolfgang Dressler16 pa vidi šele v besedilu kot celoti zaključeno enoto, primerno za prevod.

Kljub različnim pogledom pa vendarle ostaja v veljavi splošna definicija, da je prevod prenos informacij, vsebovanih v nekem besedilu, da je podajanje denotativne (označevalne) in konotativne (sopomenske) vsebine nekega besedila s sredstvi nekega drugega jezika.17 Tudi danes razlikujemo med dobesednim in svobodnim ali interlinearnim prevajanjem. Tako imenovani dobesedni prevod, to je prenos besede za besedo, načelno ni mogoč, saj ima vsaka beseda na semantični (s svojimi sopomeni, pomenskimi odtenki) in gramatični ravni določeno vrednost v svojem leksikalnem sistemu. Tukaj mislimo na valentnost besede, predvsem glagole in pridevnike, ki imajo sposobnost odpreti prazna mesta okoli sebe, in šele ko so le-ta zapolnjena z ustreznimi dopolnili, nastane popoln stavek, pravo sporočilo. Govorimo o nič, eno-, dvo- ali večvalentnih besedah. Tako je glagol 'iti' lahko na primer ničvalenten ('grem' je popoln stavek s popolnim sporočilom) in večvalenten, saj ima kar nekaj praznih mest, h katerim zahteva dopolnila: iti na morje, iti v gore, .... Razumljivo je, da so taka dopolnila od jezika do jezika različna in za prevajalca ne vedno logična (tujcu, ki bo prevajal v slovenščino ali iz nje in bo srečal sintagmo 'grem na morje' ali 'grem v gore', se bo gotovo zdelo nenavadno, da Slovenci hodimo (gor) na morje in (noter) v gore. Kot se zdi med nami komu nenavadno, da angleško govoreči znanstveniki raziskujejo v neko področje (research into the problems of translation), in ne nekega področja. Prevajanje, tj. prenašanje pomena nekega sporočila iz enega jezika v drugega, ni nikoli samo sebi namen, ampak ima vedno neko nalogo: bodisi da gre za zagotavljanje širjenja nekega umetniškega dela (tudi njegovega preživetja), ali za vzdrževanje komunikacije, ali celo manipulacije, kadar gre za prevode političnih, komercialnih in podobnih besedil.

Ekvivalentnost prevoda

Ugotovili smo že, da je prevajanje tudi umetnost.18 Prevajalec lahko dobi nekaj splošnih napotkov, lahko se nauči splošnih načel, toda potem je prepuščen samemu sebi, poznavanju vpletenih jezikov in - zlasti pri literarnem prevajanju - kreativnemu navdihu19 ter svojemu občutku za jezik. Jezikovni instinkt ali občutek za jezik (language instinct20, sense linguistique) je védenje, je sposobnost naivne, neobremenjene presoje o pravilnosti rabe jezika, o naravnem ali prisiljenem, 'tujem' ali 'tujkih' v jeziku na vseh ravneh: morfološki, semantični, sintaktični, fonološki. To védenje temelji na splošnih in tudi specifičnih jezikovnih normah - in je v nas, preden se izoblikuje beseda. Svetemu Augustinu pripisujejo besede: Če me ne vprašaš, vem, če me pa vprašaš, ne vem.21 Seveda je skoraj nujno, da gre pri umetniških delih nekaj izvirne umetnosti pri prevodu v izgubo že zaradi prej omenjenih dejavnikov. Tako se pravzaprav potrjuje italijanski epigram traduttore tradittore (prevajalec izdajalec) - in takoj se lahko začnemo spraševati o ekvivalentnosti prevoda. Na drugi strani pa pomeni prevajanje z umetniško žilico stvaritev novega umetniškega dela.22

Problem ekvivalentnosti prevodov na vseh ravneh je torej tudi žgoča tema vsakovrstnih razprav in gledanj.23 Pri tem ne gre toliko za pasti, ki jih nastavljajo homonimi (besede, ki se enako glase, vendar imajo različen pomen, npr. slv.: prst, gost, tok, ...), četudi so tudi ti lahko problem pri prevajanju besednih iger in podobnega. Gre za to, da lahko dobi oziroma ima na leksikalni ravni neka beseda v določenem jeziku najrazličnejše dodatne pomene in pomenske odtenke (konotacije), asociativno in drugače povezane s kulturnim ozadjem jezikovne skupnosti, iz katere izhaja. Konotacije pa so lahko tudi individualne, kadar sami zaradi neke določene situacije ali dogodka v življenju dodamo neki besedi, imenu itd. pomenski odtenek, ki je lahko povsem odmaknjen od pravega, potrjenega pomena besede in ga razumejo samo tisti, ki so se znašli v neki določeni situaciji. Tako na primer beseda 'vlak' veliki skupini ljudi pomeni v prvi vrsti relativno udobno prevozno sredstvo, druga skupina mu je lahko že dodala asociativni pododtenek 'zgodnje vstajanje in odhod v službo', v vroči Indiji na primer utegne pomeniti poleg prevoznega sredstva še vročino, prah, gnečo, žejo, toda ljubezenskemu paru, ki se je na železniški postaji ob vlaku za vedno razšel, lahko pomeni še nekaj dodatnega: bolečino, žalost, obup, občutek zapuščenosti, osamljenost ipd. Take konotacije in odtenki pa seveda niso v nobeni povezavi z najbližjim ustreznikom besede v drugem jeziku, jeziku z drugim kulturnim ozadjem. Tudi med jeziki kultur, ki so si relativno blizu, nikakor ne moremo govoriti o relaciji ena proti ena, če imamo v mislih natančno leksikalno enakovrednost med besedami24. Takšno enakovrednost oz. ekvivalenco bomo zaman iskali. In morda se tudi vse preveč krčevito ubadamo z 'ekvivalentnostjo' prevoda v odnosu do izvirnika, ki naj bi bil že po svoji naravi idealno besedilo in ga je treba kot takega samo še prenesti v drug jezik (target language), kjer bo kot prevod zrcalil vso svojo popolnost. V luči tega je zanimivo pomisliti, v kakšnih škripcih so bili prevajalci biblije (ki so bili v veliko primerih odločilni za razvoj knjižnega jezika svojega naroda, njegovi utemeljitelji in hkrati vzori celim generacijam prevajalcev), pa naj je bil to Luther, Trubar ali naš sodobnik Roland Knox25, ko so, denimo, prevajali besedo 'ovčica', pa sami niso izhajali iz kulturne sredine, kjer bi poznali daritvene obrede krvi in živali.

Timsko delo in prevajanje

Timsko delo je vse bolj cenjeno in zdi se, da sodi danes skoraj k pravilom lepega obnašanja, da počneš tisto, kar počneš, v skupini. To velja tudi za določene prevajalske kroge oziroma šole, posebej v Združenih državah Amerike, kjer je videti, kot da brez pravega premisleka domala vse povprek vtaknejo v koš timskega dela. Pretirano poudarjanje timskega dela pri prevajanju meni osebno vzbuja občutek nelagodja in prisile. Vse je lepo in prav, dokler se upošteva in opredeli, kdaj, kje in za koga je timsko delo pri prevajanju koristno in potrebno. Gotovo je primerno pri določenih besedilih s tehnično vsebino, kot so različna navodila, opisi strojev, delovanja itd., pa najrazličnejši standardi, pravila, dokumentacija in podobno. Prav je, da pri tovrstni literaturi prevajalec ni prepuščen samemu sebi, zelo prav je tudi, da mu je (odvisno od zahtevnosti in obsega dokumentacije, standardov, pravil itd., ki jih prevaja) omogočeno delo v skupini strokovnjakov s področja, s katerega izvira besedilo. Kljub temu, da se prevajalec sam na vse mogoče načine krčevito trudi najti ustreznike v obstoječih terminoloških slovarjih, po internetu itd., so navsezadnje strokovnjaki z določenega področja tisti, ki ga lahko usmerjajo in po potrebi opozorijo na napačno razumevanje nekega termina v izvirniku; razložijo mu lahko tehnični oziroma strokovni pomen neke formulacije in njeno ozadje, ga napotijo k potrebni literaturi in tako naprej. Pomeni so si namreč velikokrat zelo blizu in dogodi se, da lahko v nekem besedilu prepoznamo kar nekaj pomenov neke besede kot ustrezne - in v takih primerih je le strokovnjak tisti, ki lahko kompetentno presodi, zakaj pomeni nekaj prav to - in ne ono drugo. (Kot zares nežna primerčka si pobliže poglejmo npr.26 eng. transmission prenašanje, prenos, v določenih pravniških besedilih prepustitev pravic, v tehniškem jeziku lahko menjalnik, pa tudi prepustnost, prehod, v filozofiji predaja, izročilo itd.; ali pa npr.27 eng. heading naslov, napis, glava (pisma), rubrika, poglavje; tema pogovora, toda v bibliotekarstvu značnica, na področju tekstila začetek in konec neke tkanine, v arheologiji ali geologiji odkop, izkopanina, izkop, v arhitekturi zidni venec, v navtiki pa smer plovbe - in slovarskih razlag s tem še daleč, daleč nismo izčrpali ...) Tukaj timsko delo ni samo hvalevredno, ampak je tudi nujno potrebno.

Druga, zelo koristna oblika timskega dela je npr. tudi sodelovanje na različnih seminarjih in srečanjih, kjer se prevajalci lotevajo najrazličnejših splošnih skupnih - pa tudi specifičnih - praktičnih prevajalskih problemov. Semkaj sodijo teme, kot so vedno aktualno poimenovanje28 delovnih mest, funkcij, ustanov, organizacij29 itd., uvajanje nove tehnične terminologije in tvorba neologizmov (novih besed, skovank), sprejemanje ali zavračanje tujk30 in podobno31.

Toda timsko delo vedno in za vsako ceno je lahko tudi hromeče in ima nasproten učinek od pričakovanega. Nič ni dobro, kar je preveč enostransko, in če prevajalcu ne omogočimo dovolj prostora za individualno delo (nekoč so prevajalce enačili s puščavniki zaradi dolgih in samotnih ur, ki so jih prebili sklonjeni nad besedili in poglobljeni vanje), potem so lahko posledice precej neprijetne in rezultati dela pomanjkljivi. Izhajajoč iz prepričanja, da je prevajanje predvsem kreativno delo, kjer mora prevajalec vključiti vse antene, ki jih premore, da tako jezikovno kot tudi sporočilno pravilno dojame besedilo, ki ga je dobil v prevajanje (spomnimo se na odtenke, konotacije), in da mora vključiti naslednjo serijo anten, ko želi to besedilo čim bolj primerno in pravilno prestaviti v drug jezik in s tem v drugo kulturno okolje, potem mora nujno imeti možnost razmišljati sam - in ne v skupini. To se nanaša predvsem na literarno (leposlovje) in literarnemu sorodno prevajanje (članki, sestavki ....), in če imamo tukaj pri timskem delu v mislih delitev besedila med več prevajalcev, potem moramo takoj ugotoviti, da je to v veliki večini primerov račun brez krčmarja. Prevajalcu mora biti zagotovljena možnost, da sam prodre v bistvo besedila, da se poistoveti z njim in si ustvari svoje lastne asociativne poti, ki ga bodo vodile pri prevajanju besedila, ki ga je dobil v delo. Vendar pa ne smemo pomešati komuniciranja in timskega dela. Eno je namreč pogovor, komuniciranje s kolegi, strokovnjaki in poznavalci; le-to je velikokrat še kako potrebno za razčiščenje kakšnega pojma, tudi sporočila in njegovega ozadja, pa tudi za potrditev lastnega gledanja na določen jezikovni ali pomenski problem. Težko pa si predstavljam, da bi se v skupini - 'timsko' - lotili prevoda nekega besedila tako, da bi od stavka do stavka vsak v skupini povedal, kakšen prevod si predstavlja in podobno. Ali pa da bi skupaj (po kosih) naredili osnutek nekega daljšega prevoda? Kdo bi pa potem zares prevajal?

Danes pa obstaja še ena oblika timskega dela: to so različni forumi na internetu, kjer ima prevajalec v skrajni sili možnost prositi za prevajalski nasvet, in če ima srečen dan, dobi tudi pravilen odgovor. Seveda so tukaj odprte tudi široke možnosti za izkoriščanje. Dogaja se namreč, da nekateri brezobzirno sprejmejo v prevod zahtevno besedilo (ponavadi strokovno tehnično), ki mu niso kos (in so to že ob sprejemu dela vedeli), nato pa hladnokrvno pripravijo cel spisek izrazov (ali laundry list - seznam umazanega perila32), ki jih ne (po)znajo, ter 'dovolijo' dobrim norcem na mreži, da jim z muko in ob veliki izgubi časa poiščejo izraze, jih zanje preverijo in jim jih posredujejo. Takšni 'prevajalci' med tem lahko lepo nadaljujejo s prevajanjem preostalega besedila in seveda prevedejo bistveno več, kot pa če bi se morali sami ubadati z iskanjem terminologije za svoj prevod. Na ta način seveda tudi rušijo realno podobo o tem, koliko časa dober in skrbno narejen prevod nekega besedila zares zahteva.

H konkretnejšemu

Nekaj zmot o vlogi prevajalca

Prevajalec naj nikar ne poskuša razumeti besedila, ki ga mora prevesti; njegovo delo je zgolj prevajanje...

Zmota!
Govori se, da je v starem Rimu nekoč gospodar ponudil gostu vino, ki ni bilo prav dobro. Gost je vedel, da ima gospodar tudi boljše vino, zato se mu je zahvalil in rekel: "Bona vinus" (kot če bi v slovenščini rekli 'dobra vino'). Gospodar ga je začudeno pogledal in mu prinesel bokal z drugim vinom. Tudi to ni bilo najboljše, vendar je le bilo za spoznanje bolj okusno od prejšnjega. Gost je pogledal gospodarja in rekel: "Bonus vinum" (kot bi v slovenščini rekli 'dober vino'). Gospodar je namrščil obrvi, šel v klet in prinesel nov bokal z izvrstnim vinom. Tokrat se je gost nasmehnil in odobravajoče rekel gospodarju v pravilni latinščini: "Bonum vinum!" Gospodarju pa radovednost le ni dala miru, zato je povprašal gosta: "Poslušaj, kaj pa se je malo prej dogajalo s tvojo latinščino?" Gost se je namuznil in odgovoril: "Quale vinum, tale Latinum" (kakršno vino, takšna latinščina). Zgodbico lahko prenesemo na številna področja, vendar je za področje prevajalstva naravnost idealna. Lahko bi jo tudi malo modificirali in rekli: Kar boš sejal, to boš žel. Ali: Šibak izvirnik, šibak prevod. Stvar je namreč takale: Besedila, ki jih prevajalci dobivajo v prevod, bi velikokrat nujno morala iti najprej skozi roke dobrega lektorja. Če so le-ta v šibkem jeziku, poleg tega pa so še formulacije nerazumljive, po možnosti dvoumne in nejasne, potem je nemogoče pričakovati, da bo prevod situacijo rešil. Velja pravilo, da je dober prevod zvest prevod. Če je besedilo prevoda boljše od besedila izvirnika, potem imamo opravka s slabim prevodom (in dobrim izdelkom). Naj povzamem: Če bo prevod veren izvirniku, bo veljal za dobrega, besedilo pa bo seveda še naprej šibko, če je bilo takšno že v izvirniku. Prevajalčevo oko je sokolje oko. Gre namreč za to, da prevajalci prebirajo besedila z drugačnimi očmi, kot to delajo prevajalsko neobremenjeni bralci, saj podzavestno nenehno preverjajo, ali je besedilo prevedljivo ali ne, četudi v resnici nimajo pravice besedila sami popravljati. Prevajalsko neobremenjeni bralci velikokrat sploh ne vidijo pomanjkljivosti v besedilu tam, kjer jih vidi prevajalec - pri prebiranju podzavestno dodajajo in odvzemajo, kjer je to treba, z drugimi besedami, svoje domneve o sporočilu besedila 'prevedejo' v razumljivo besedilo. Kot primer si oglejmo stavek, ki je del daljšega besedila, prevod naj bi bil v angleščino: V stroške študija sodi cena neobhodne ...... opreme, ki jo morajo imeti uporabniki po specifikaciji izvajalca študija.
Kako, prosim? Kdo mora kaj oziroma koga specificirati in kdaj? Stavek lahko pomeni namreč naslednje: a) uporabniki najprej specificirajo izvajalca študija; b) izvajalec študija najprej specificira uporabnike; c) izvajalec študija mora biti najprej specificiran (od koga?), in šele nato morajo uporabniki imeti neobhodno (!) opremo, katere cena znaša toliko in toliko... . d) Kaj pa če tisti 'po' ni časovni predlog ? Potem lahko pomeni:...uporabniki morajo imeti ...opremo v skladu s specifikacijo izvajalca študija oziroma kot jo je specificiral izvajalec študija? In kaj sedaj? Katera od teh štirih možnosti velja? Naročnika prevoda ni v bližini, da bi prevajalca prijazno poučil, kaj je pravzaprav nameraval povedati z gornjo formulacijo; prevod je treba končati ..., prevajalec naj ne bi domneval ... Problem je v tem, da bi, ne glede na celoten kontekst, ustrezale vse štiri razlage gornjega stavka, le da je bila, seveda, pravilna samo ena. (V takih trenutkih prevajanje ni več spretnost ali izziv, ampak se utegne sprevreči v moro.)

Prevajalci naj torej ne bi domnevali, kaj je avtor s kakim površno ali nepremišljeno postavljenim odvisnikom itd. pravzaprav hotel povedati - razlaga mora priti od avtorja samega. Jezikovno dvoumnost lahko vedno razlagamo najmanj na dva načina in odločitev o tem, katera je prava, mora biti avtorjeva. Praviloma je zatorej smotrno, da se naročnik prevoda in prevajalec zmenita, naj prevajalec izvirno besedilo (če ni bilo prej lektorirano in urejeno) tudi ustrezno in v sodelovanju z avtorjem jezikovno po- in pripravi, sicer se utegnejo stvari razvijati v čudno, nezaželeno in napačno smer.


Prevajalec naj proizvede čim več v čim krajšem času...

Zmota!
Res je sicer, da se morajo prevajalci, zlasti svobodni prevajalci ali 'freelancerji', kot se sami velikokrat radi pogovorno imenujejo, vse bolj boriti za delo in kruh, in ta borba je kruta. Toda na drugi strani je več kot nespametno siliti prevajalca v nesmiselno divjanje pri opravljanju svojega dela. Velikokrat gre za besedila, kjer se lahko s samo enim izrazom prevajalec zamudi še in še, oziroma lahko povzroči veliko škode, če ga prevede neustrezno. Še zlasti velja to za različne pogodbe, tehnična navodila za uporabo česar koli že, navodila za uporabo zdravil in tako naprej. Nekatere stranke, torej naročniki prevoda, celo preštevajo besede oziroma določajo število besed, ki naj bi jih prevajalec prevedel na uro oziroma na dan. Dejstvo je vendar, da je čas, ki ga prevajalec prebije pri prevodu, neposredno odvisen od vrste in ravni izvornega besedila. Neprimerno je tudi - in govori o precejšnji nepoučenosti -, če naročnik, ki sam ni prevajalec, ocenjuje, kako 'težko' ali 'lahko' je neko besedilo oziroma koliko napora bo treba vložiti v njegovo prevajanje. O tem lahko sodi samo prevajalec, in tudi to šele po tem, ko si je imel priložnost besedilo podrobneje ogledati. Posebna kasta ljudi so tudi tisti, ki po približno dvajsetih lekcijah ali urah tujega jezika menijo, da tuji jezik obvladajo in že lahko prevajajo. Tudi ti sodijo med one, ki potem z veliko samozavestjo 'razložijo' prevajalcu, da besedilo, ki ga je dobil v prevajanje, ni 'težko', da je povsem 'enostavno' in da ne bi smelo zahtevati več kot uro ali dve dela ipd. Prevajalske zanke so namreč lahko skrite tudi v stavku, ki je na prvi pogled enostaven in razumljiv.

Prevajalcu niso potrebna nobena posebna dodatna znanja...

Zmota!
Pa še kako potrebuje prevajalec dodatna znanja! Pri mnogih še vedno prevladuje popolnoma napačna predstava, da je delo prevajalca samo neke vrste prepisovanje besedila iz enega jezika v drugega. Pravzaprav nekaj povsem mehaničnega, nezahtevnega in obrobnega. Vendar je zadeva popolnoma drugačna: Ne samo to, da mora biti prevajalec izvrsten poznavalec jezika, v katerega (in iz katerega) prevaja, prav tako mora izjemno dobro obvladati in poznati svoj materni jezik, in to ne samo s stališča slovnice in njenih pravil, ampak mora imeti tudi zelo bogat besedni zaklad in sposobnost prepoznavanja in uporabe odtenkov v izražanju. Poleg tega mora biti prevajalec ustrezno široko razgledan, da bo lahko v besedilu razumel morebitne namige na najrazličnejše dogodke iz zgodovine, umetniška dela in tako naprej (zlasti pri prevajanju vsakovrstnih literarnih in znanstvenih besedil). Toda tukaj se zgodba šele pričenja: prevajalec bi moral (!) biti tudi strokovnjak na področjih, ki nastopajo v besedilih, ki jih prevaja. In to je to praktično nemogoče. Prevajalec bi moral biti vsaj občasno v stiku z izvornimi govorci (native speakers) jezika, v ali iz katerega prevaja, pri prevajanju strokovnih besedil mora imeti tudi možnost posvetovati se s strokovnjaki določenega področja, v najugodnejših razmerah pa se tudi zares seznaniti z okoljem, na katerega se nanaša besedilo (če, recimo, prevaja nekaj o avtomobilski proizvodnji, bi moral imeti možnost ogledati si kakšno tovarno avtomobilov itd.). Skratka, poznati bi moral najrazličnejše jezike v jezikih, kot so pravniški jezik, medicinski jezik, jezik gospodarskih dejavnosti in celo vrsto drugih, ter njih ozadje oziroma 'kontekst'.

Vse to je seveda tesno povezano z doslednim uporabljanjem področne strokovne literature, slovarjev, danes tudi prispevkov na internetu (razkošje, ki smo ga okusili šele pred kratkim, je pa postalo nepogrešljiv vir za prevajalce).

Najrazličnejši slovarji, enojezični, dvo- in večjezični, so nujno orodje vsakega prevajalca, so conditio sine qua non za njegovo delo. Stalni spremljevalci profesionalnega prevajalca enostavno morajo biti najrazličnejši glosarji, specialni slovarji, terminološki slovarji, standardi, uradni listi, leksikoni, članki z določenih področij in tako naprej. Poleg tega mora prevajalec svoje strokovne slovarje nenehno obnavljati, saj se strokovna terminologija stara prav tako hitro, kot se stara tehnologija. Enako velja za področje poimenovanja poklicev, gospodarskih dejavnosti itd., kjer imamo standarde33, lahko si pa pomagamo tudi s podatki na internetu, npr. na spodnjem naslovu, so pa tudi še drugi: http://www.slocopersonnel.org/job%20specs/job%20specs%20index.htm,
pa vendar nekateri že jutri ne veljajo več, saj se tudi profili poklicev in z njimi njihova poimenovanja starajo (in zastarijo).

Vsak prevajalec je lahko tudi tolmač in obratno...

Zmota!
Pisno prevajanje in tolmačenje sta dve različni zadevi. Četudi sta obe dejavnosti povezani z jezikom, ju ne gre enačiti. Pri pisnem prevajanju govorimo, kot smo že ugotovili, o prenašanju nekega besedila oziroma njegovega pomena v drug jezik, pri tolmačenju pa gre za prenašanje govora, govorjene besede v govor drugega jezika. Povezuje ju pravzaprav le to, da je namen enega in drugega veren prenos sporočila oziroma njegove vsebine iz enega jezika v drugega. Nesmiselno je tudi ugotavljati, kaj od obojega - tolmačenje ali pisno prevajanje - je zahtevnejše. Gre namreč tudi za različne vrste veščin in nagnjenosti. Za izvajanje teh del - pisnega prevajanja in tolmačenja, uporablja človek različne dele možganov. Ljudje, ki so hitrih misli in se hitro odzivajo, nagibajo bolj k tolmačenju, ker se je treba pri tem delu bliskovito odločati o jeziku, njegovi strukturi in pomenu. Tolmač mora biti sposoben v trenutku preklopiti iz enega zapletenega sistema (jezik je neznansko zapleten sistem) v drugega (code-switching), kar poleg okretnosti zahteva še izjemno visoko stopnjo koncentracije. Gre za kompleksno mentalno obdelavo, ko mora tolmač najprej slišati, potem razumeti, analizirati in končno povezano in skladno izraziti v drugem jeziku misli, ki jih je slišal izgovorjene v prvem jeziku.34 Po neki nedavni raziskavi postavljajo stopnjo koncentracije pri simultanem ali konsekutivnem tolmačenju - razlika med obema je samo v časovnih presledkih med izvornim govorom in njegovim prevodom - nad stopnjo koncentracije pri nevrokirurgu med opravljanjem operacije.35 Tolmač uporablja za opravljanje svojega dela kar 22 do 23 kognitivnih spretnosti.36

Bolj logično usmerjeni, k podrobnostim obrnjeni učenjaški tipi pa imajo raje pisno prevajanje, saj se to dogaja v osami in daje prevajalcu možnost posvetovati se s številnimi slovarji in drugimi viri, preden se dokončno odloči. Vsekakor ima prevajalec pri pisnem prevajanju več priložnosti izpiliti svoj stil in poiskati najustreznejše formulacije in je zato njegovo delo mirnejše, medtem ko je tolmač, konsekutivni in simultani, izpostavljen neposrednemu pritisku in napetosti zaradi naložene mu odgovornosti (tolmačenje v sodni dvorani, tolmačenje pri gospodarskih in drugih pogajanjih, razni simpoziji itd.) in tega, da je vedno lahko tudi tarča takojšnje kritike. Kakor hitro se tolmač v enem od obeh sistemov 'zgubi' oziroma se ne zmore odlepiti iz njega, bo njegov prevod začel šepati in ne bo več ustrezno izpolnjeval svoje naloge; včasih utegne postati celo nerazumljiv in s tem popolnoma neuporaben. V hipu namreč lahko pride do močnega mešanja jezikov na vseh ravneh: fonetični, morfološki, semantični in sintaktični. Možnosti popravljanja, kot je večinoma na voljo pri pisnem prevajanju, tukaj največkrat ni. Resnica je, da vse pravzaprav sloni na nujni in izjemni koncentraciji tolmača in stopnji njegove utrujenosti. Gre za tako imenovani dejavnik utrujenosti (fatigue factor), ki nastopi, ko koncentracija prvič drastično upade po 30-45 minutah intenzivnega ustnega prevajanja oziroma tolmačenja37. Takrat se začno manjše napake sprevračati v bistvene in hude pomenske napake38, ki so včasih lahko tudi usodne (sodne dvorane). Idealni oziroma pravilni delovni pogoji za tolmače so zatorej takrat, ko sta za tolmačenje hkrati na voljo dva tolmača, tako da ob nastopu utrujenosti prvega takoj vskoči drugi tolmač.39 Zato mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi, Evropska komisija itd. sledijo politiki menjavanja tolmačev vsakih 30 minut.40

Nikakor torej ni samo po sebi umevno, da je prevajalec vešč tudi tolmačenja oz. ustnega prevajanja in obratno -, kakor na primer ni nujno, da zna vsak pianist igrati tudi jazz ali pa vsaka pevka peti operne arije. Še več: število tistih prevajalcev, ki so hkrati tudi dobri tolmači, je relativno nizko in le malo je profesionalnih pisnih prevajalcev, ki delajo tudi kot tolmači.41 Pri Združenih narodih ti dve veji še posebej nazorno razlikujejo, saj sta njihova oddelek za tolmače (Interpretation Department) in oddelek za prevajalce (Translation Department) dve povsem ločeni enoti.42

Strojno prevajanje

Ko je ameriški predsednik Bill Clinton 27. januarja letos v svojem nagovoru v Washingtonu, D.C. med drugim obljubil svojim poslušalcem, da bodo kmalu imeli na voljo prevajalska orodja, ki bodo odlično prevajala tako hitro, kakor govorimo (..."Soon researchers will bring us devices that can translate foreign languages as fast as you can talk; ..."43), je ta izjava sprožila med prevajalci po vsem svetu cel val negodovanja in ogorčenja.
Nekatere skupine prevajalcev so mu pisale odprta pisma in jih objavile v časopisih in na internetu. Eno takih pisem, ki je bilo objavljeno tudi v strokovni reviji združenja ameriških prevajalcev44, si lahko preberete na naslovu
http://www.translat2000.com/action/ResponseIntro.htm
Dodatno k temu so se v najrazličnejših lingvističnih in prevajalskih forumih razplamtele neskončne razprave o strojnem prevajanju, njegovih slabostih in prednostih, zmožnostih in nezmožnostih, o njegovi primernosti in neprimernosti, da bi nadomestili kreativno sposobnost človeka 'obarvati' svoj jezikovni izraz s pod-toni, humorjem in drugimi odtenki. Poskusi, odpreti oči onim, ki še vedno ne vidijo, cenijo, prepoznajo in razumejo vloge prevajalcev in njihovega deleža pri zbliževanju narodov in njihovih kultur, in tudi ne dojemajo mnogoterih težav, s katerimi se prevajalci srečujejo na svojih vsakodnevnih izletih in popotovanjih v carstva tujih jezikov in kultur ....

Kakorkoli že obračamo stvari - strojno prevajanje je rutinsko prevajanje, ki ne zmore prenesti niti najobičajnejših jezikovnih odtenkov v jezik, v katerega prevaja, oziroma ne more le-teh ustrezno prepoznati v jeziku, iz katerega prevaja (glej primere spodaj). Kljub temu so (nekateri) navdušeni zagovorniki in profeti strojnega prevajanja prepričani, da bo strojno prevajanje kmalu izpodrinilo človeka kot prevajalca. Oblikovane so in se oblikujejo številne skupine, ki zagovarjajo strojno prevajanje in organizirajo predavanja, simpozije, konference in 'summite' na temo strojnega prevajanja. (npr. AMTA 2000: Envisioning Machine Translation in the Information Future, 10-14 October, 2000; Cuernavaca v okviru EAMT - naslov http://www.eamt.org/events.html

Pri preizkušanju strojnega prevajanja smo izbrali jezikovni par angleščina-nemščina in obratno. Začeli smo s stavkom: Četudi Martin tega ni vedel, se je odločil odpeljati domov, ne da bi še karkoli dodal, ga prestavili v nemščino (Obwohl Martin das nicht wußte, beschloß er, ohne noch etwas dazu zu sagen, nach Hause zu fahren.), ga vpisali v okence na http://www.freetranslation.com/ in napeto čakali.

Primer strojnega prevoda iz nemščine v angleščino je izpadel takole:
                                       Your Original Text ----------------
Obwohl Martin das nicht wußte, beschloß er, ohne noch etwas dazu zu sagen, nach Hause zu fahren.

                         Translation Results by Transparent Language --
Although Martin did not know that, it concluded without saying yet somewhat in addition, to go home.

Ker je bil rezultat precej beden, smo izvorni stavek poenostavili, t. j izpustili smo vrinjeni stavek - in dobili tole:

                               ----------- Your Original Text ----------------
Obwohl Martin das nicht wußte, beschloß er, nach Hause zu fahren.

                          Translation Results by Transparent Language --
Although Martin did not know that, it concluded to go home.

Pomen je sedaj bolje zadet, vendar ostaja Martin še naprej srednjega spola (ubogi Martin!). Pa poglejmo, kaj se zgodi s strojnim prevodom uvodnega reklamnega stavka, ki ga ponujajo avtorji ali lastniki freetranslation.com takoj na začetku svoje strani :

                              ----------- Your Original Text ----------------
FreeTranslation.com is an easy-to-use site for rapid translations where you can get the "gist" of foreign language text and web pages.

                        Translation Results by Transparent Language --
Freetranslation Com ist ein leichtes-zu-Gebrauch Stelle für schnelle Übersetzungen, wo Sie den "gist" von Fremdsprache Text und Gewebe Seiten erhalten können.

Zgrožena nad rezultati, sem si nato privoščila serioznejšo firmo, Lernout & Houspie (L&H), ki jo sicer dobro poznam kot lastnico in/ali avtorico dobrih dvojezičnih slovarjev http://www.lhsl.com/itranslator/demo/ in drugih jezikovnih orodij in pripomočkov. Ker L&H ponuja prevajanje celih strani url, sem poskusila kar z delčkom besedila, ki ga imamo o IZUMU v angleščini na naši domači strani, pa sem dobila v nemškem prevodu (ponuja še italijansko, špansko, portugalsko in francosko kombinacijo) za co-ordinator prevod Mit-Ordinator, za common basis (skupna osnova) sem pa dobila gewöhnliche Basen (navadna, tudi vulgarna baza), v besedni zvezi software development and maintenance je maintenance prevedeno z Aufrechterhaltung, kar sicer tudi pomeni vzdrževanje, vendar vzdrževanje reda in miru, discipline itd. in ne servisiranje strojev, računalnikov. Slednjemu se pravilno reče Wartung. Nato sem si privoščila še opozorilo na njihovi strani, češ da ima strojno prevajanje omejene možnosti zaradi specifičnosti jezikov ter da Lernout&Houspie ne odgovarja za morebitno škodo, ki bi bila posledica neustreznih prevodov. Tako so se zavarovali pred morebitnimi pravnimi posledicami. Ker je to opozorilo pomembno za L&H, sem bila prepričana, da bodo poskrbeli za vnaprejšnji prevod vsaj v jezike, ki jih ponujajo. Poleg tega se mi je zdelo na dlani, da bodo morebitne radovedne stranke uporabile za prvi poizkus besedilo, ki jim je najbolj pri roki. Torej, najprej izvirnik v angleščini:

Because it is not always possible to translate some particular words and sentences and different translations and interpretations can often be made of a document, L&H disclaims any responsibility and liability for errors in the translation provided on this website.

In strojni prevod v nemščino:

Weil es nicht immer möglich ist, einige besondere Wörter und Sätze und andere Übersetzungen und Auslegungen zu übersetzen, kann oft von einem Dokument gemacht werden, L&H streitet irgendeine Verantwortung und eine Verantwortlichkeit für Fehler in der Übersetzung ab, die auf diesem bereitgestellt wird,

Pa še hitro naključen prevod iz nemščine:

..., dann darf ich Sie herzlich zu einem Besuch zum IZUM nach Maribor einladen, wo sich auch der Sitz der Abteilung für Informationsinfrastruktur des Ministeriums für Wissenschaft und Technologie Sloweniens befindet. Ihr Besuch würde uns sehr freuen, und ich bin überzeugt, daß wir viribus unitis so manches Problem überwinden könnten.

v englapščino:

..., then I can invite you to a visit to the IZUM after Maribor heartily where also the seat of the department declares as information-infrastructure of the ministry for science and technology of Slovenia. Her/its/their visit would be very happy us, and I participate confident that we could overcome viribus unitis some problem.

No prosim, je to sploh čemu podobno? Ali morda lahko govorimo o uporabnosti prevedenega besedila? Zelo hudo bi bilo, če bi bili odvisni samo od strojnega prevajanja.

Toda če upoštevamo vse močnejšo vlogo interneta kot svetovnega centra za zbiranje in širjenje informacij, potem je treba tudi uvideti, da je strojno prevajanje na drugi strani velikokrat edina možnost vključevanja v proces tako imenovane globalizacije za one, ki tujih jezikov ne razumejo in lahko svoje znanje posredujejo samo v svojem jeziku. Ponudba avtomatičnega prevajanja na CD-ROM-ih in online se je v najkrajšem času neverjetno razbohotila. Pokukala sem na http://www.alltheweb.com in povprašala po machine translation products; dobila sem 55.455 zadetkov! Res je, da so strojnoprevajalske storitve (brezplačne in one proti plačilu) v vse mogoče jezikovne pare na internetu hitre, vendar so le omejeno informativne. Služijo lahko kot prvo seznanjanje z neko informacijo, za poglabljanje vanjo pa bo še vedno treba pritegniti človeka-prevajalca. Ob prevelikem obreganju ob strojno prevajanje bi utegnil namreč kdo pomisliti, da je nasprotovanje strojnemu prevajanju pravzaprav enako nasprotovanju zbliževanja med narodi in nasprotovanju enakopravnega širjenja informacij za vse. Kolikšen in kakšno vlogo igra tukaj dejavnik hlepenja po zaslužku, je seveda druga stvar. Da nekaterim uspeva izkoristiti fenomen Babilonskega stolpa v svoje dobro, tudi ni nobena tajna.

Saj je vse lepo in prav in pohvalno - napredek mora biti - in nedvomno je strojno prevajanje približalo svet velikemu številu Zemljanov. Olepšalo in olajšalo je tudi življenje vsem tistim, ki morajo izpolnjevati itd. različne obrazce, vprašalnike, prijavnice, pisati življenjepise in pristopne izjave v angleškem ali kakšnem drugem jeziku. V takih primerih gre za naprej določena besedila (brez odtenkov, konotacij itd), ki so skoraj stoodstotno predvidljiva v velikem številu jezikov, zato je vloga (dobrih) prevajalskih orodij tukaj zagotovo več kot hvalevredna. Vse to je res. Toda prevajalcem je v prvi vrsti do tega, da bi prehudi zagovorniki strojnega prevajanja (zlasti oni zunaj kroga komercialnih ponudnikov, kajti proti biznisu se je težko boriti!) uvideli, da za vsakim strojem še vedno stoji človek, in da človek ni kar tako meni-nič-tebi-nič nadomestljiv. Zdi se, kot da so nekateri enostavno pozabili ali prezrli, da je delovanje vsakega prevajalskega (in drugega) stroja še vedno plod človekovega napora in vlaganja. In če bi, torej, ljudje lahko (hipotetično) 'naučili' prevajalska orodja izvajati najzahtevnejše operacije semantičnega prilagajanja in modeliranja besedil glede na kontekst, kulturni in jezikovni, potem bi te visokotehnološke pošasti kljub vsemu še vedno bile plod človekovega dela. Pri tem pa bi 'učitelji' takšnih strojev seveda nujno morali biti najpametnejši in najbolj razgledani, vrhunski izobraženci in izvedenci na vseh področjih; zgodovinarji, matematiki, zdravniki, jezikoslovci, psihologi, psihiatri, glasbeni, likovni in drugi umetniki, računalničarji in tako naprej. In če bi potem častilci (prevajalskih) strojev ponosno in vzhičeno razglasili le-te za samozadostne in neodvisne in bi jih nehali nadzirati (še vedno hipotetično, upam), medtem ko bi se vsi jeziki tega sveta še naprej vztrajno razvijali in po svojih zakonitostih spreminjali, potem bi se te nenadkriljive strojne mrcine zanesljivo kmalu zrušile in pustile svoje privržence in preostali svet na cedilu.

Naj povzamemo: internet je sprožil potrebo po hitrem prevajanju v vse mogoče jezike, in ta potreba iz dneva v dan narašča, vendar to pomeni, da potrebuje svet danes več prevajalcev kakor kadarkoli poprej, prevajalski stroji, kot so različni online slovarji, frazeološki, terminološki in drugi, pa so lahko le koristen pripomoček. Dobro je, da le-te izpopolnjujemo in še naprej 'poučujemo' in dograjujemo, sproti posodabljamo in bogatimo, toda naša prva zapoved je, da nenehno izpopolnjujemo naše znanje in pospešeno vzgajamo nove generacije visoko kvalificiranih prevajalcev, sicer bo tudi tukaj štorija potekala tako kot pri onem skopem gospodarju v starem Rimu: Quale vinum, tale Latinum.

VIRI IN OPOMBE