Organizacija znanja letnik 11, zvezek 3, 2006

doi:10.3359/oz0603114

29. DNEVI AVSTRIJSKIH KNJIŽNIČARJEV (29. ÖSTERREICHISCHER BIBLIOTHEKARTAG), BREGENZ

Dušan Hanžurej

Aleksandar Marinković

Institut informacijskih znanosti, Maribor, kontaktni naslov: dusan.hanzurej@izum.si, sasa.marinkovic@izum.si


Od 19. do 23. septembra 2006 je bilo v Bregenzu29. posvetovanje avstrijskih knjižničarjev, ki ga je organizirala Deželna knjižnica Vorarlberga (Vorarlberger Landesbibliothek). Posvetovanje se je odvijalo v prostorih Kongresno-festivalnega centra (Festspiel- und Kongresshaus Bregenz).

Posvetovanju so dodelili nekoliko provokativen naslov "Wa(h)re Information", kar se lahko, zaradi dvopomenske prve besede naslova, tolmači kot nasprotje med informacijo kot blagom (Ware) in resnično (Wahre) informacijo. Posvetovanje se je odvijalo vzporedno v štirih konferenčnih dvoranah po tematskih sklopih. Ob zaključku vsakega referata je bila predvidena krajša diskusija. V avli kongresnega centra so se predstavila tudi številna podjetja, ki so ponujala svoje programske proizvode in opremo za knjižnice. Nekatera podjetja so svoje rešitve prikazala tudi na krajših predstavitvah.

Konferenca je predstavljena na spletni strani: http://www.bibliothekartag.at. Preko programa konference so na voljo tudi povzetki posameznih referatov.

Posvetovanje se je začelo 19. 9. 2006 z večinoma za javnost zaprtimi sestanki komisij v okviru Združenja avstrijskih knjižničarjev (Vereinigung Österreichischer Bibliothekarinnen und Bibliothekare). Zvečer je bila v glavni dvorani otvoritev s kulturnim programom. Začela se je s pozdravnim in otvoritvenim govorom dr. Haralda Weigela, predsednika Združenja avstrijskih knjižničarjev in direktorja Deželne knjižnice Vorarlberga. Podal je kratko poročilo o dosedanjem delovanju združenja ter predstavil potek posvetovanja, katerega namen je razjasnitev problematike zagotovitve pravice javnega dostopa do informacij glede na vse večjo komercializacijo in monopolizacijo informacij.

Konferenco so pozdravili tudi predstavniki zvezne in deželne vlade.

Uvodni referat je imel Roger de Weck, publicist v Berlinu in Zürichu, gostujoči profesor v Bruggeu in Varšavi. V svojem predavanju z naslovom "Wa(h)re Information: Die Unwissensgesellschaft" (Informacija kot blago ali resnična informacija: družba neznanja) seje osredotočil na vlogo in vrednost informacij v današnji družbi, ki postajajo vse bolj blago kot surovina za nenasitne medijske gigante, izgublja pa se njihova dejanska informativna vrednost. To je argumentiral z razmahom informacijske tehnologije ter z enostavnejšo in vse bolj razširjeno dostopnostjo do medijev, ki informacije posredujejo (internet, satelitski prenos informacij ...). Gospodarska moč in vpliv medijskih korporacij sta vse večja, nastopajo globalno, kar vodi k stremljenju po vse večji količini informacij, zanemarja pa se kritična analiza, vrednotenje, presojanje in kakovost informacij.

Posvetovanje je zajemalo štiri glavne tematske sklope:

Sledijo povzetki nekaterih tem:

Vloga knjižnic v novem družbenem okolju

Knjižnice se z izzivi, ki jih danes postavlja družba znanja in informacij, spopadajo na različne načine. Potrebno je bilo veliko truda, da je digitalna tehnologija postala samoumevni del informacijske infrastrukture. Kljub govorjenju o splošni družbeni koristnosti knjižnic se ob razpravljanju o izobraževanju pojavljajo vprašanja o legitimnosti knjižnic v informacijski družbi, češ: "Kdo še sploh potrebuje knjižnice in knjižničarje v obdobju Googla?". Knjižnice niso več samo javni prostori, temveč v širšem pomenu družbeni prostori, ustvarjeni za delovanje v sociološkem trikotniku človek – politika – okolje. Temu okolju se morajo prilagajati tudi knjižničarji. Knjižnice morajo tako postati aktivni posredniki, ki v nasprotju s profitno usmerjenimi ustanovami omogočajo čim večjemu številu posameznikov dostop do resursov informacijske družbe.

V nemško govorečem prostoru opravljene študije o usposobljenosti podiplomskih uporabnikov za pridobivanje informacij so pokazale pomanjkljivo znanje na tem področju. Do podobnih rezultatov so prišli tudi v angloameriškem okolju. Do sedaj se je večina visokošolskih knjižnic posvečala informacijskemu usposabljanju študentov – začetnikov, kar je bilo vključeno v mnoge programe študija. Usposabljanje podiplomskih študentov, doktorandov in raziskovalcev pa je bilo na tem področju doslej zanemarjeno. Zato od leta 2006 dalje poteka s podporo DFG (Deutsche Forschungsgemeinschaft) na Univerzi v Konstanzuraziskava o potrebah te ciljne skupine. Istočasno se bodo razvile in preizkusile metode in instrumenti, ki bodo tej ciljni skupini omogočili učinkovito pridobivanje informacij. Tako imajo tudi na Univerzi v Bolzanu že štiri leta kot izbirni predmet informacijsko izobraževanje.

Pridobivanje informacij

Več predavateljev je izpostavilo vprašanja prednosti in slabosti iskanja informacij v elektronskih katalogih knjižnic v primerjavi z iskanjem s spletnimi iskalniki. Prednost slednjih je enostavnost uporabe. Tudi slednji se prilagajajo potrebam uporabnikov po znanstvenih in izobraževalnih informacijah in tako nastajajo iskalniki, namenjeni iskanju v akademskem okolju na področju znanosti (Google Scholar, Windows Live Academic, Scirus). Naloga znanstvenih knjižnic je, da se aktivno vključijo v proces nastajanja t. i. znanstvenega spleta (Academic Web). Glede na kompleksnost naloge tega ne bodo zmogle posamezne ustanove, temveč bo potrebno kooperativno sodelovanje različnih ustanov. Tako že delujejo nekateri kooperativni projekti.

Eden takih projektov deluje v okviru HBZ[1] (Hochschulbibliothekszentrum des Landes Nordrhein-Westfalen), ki s pomočjo posebnega iskalnika omogoča hkratno iskanje v knjižničnih katalogih treh sosednjih držav kot tudi iskanje v drugih relevantnih podatkovnih bazah nemško govorečega področja, ki so dostopne preko spleta. Uporabljajo najnovejšo tehnologijo za izgradnjo iskalnikov (FAST ESP – FAST Enterprise Search Platform), ki ima določene prednosti v primerjavi s klasičnim knjižničnim katalogom in spletnim iskalnim portalom. Način iskanja je podoben kot pri že poznanih spletnih iskalnikih in je tako blizu uporabniku v smislu:

  • intuitivnega uporabniškega vmesnika,

  • iskanja po deskriptivnih metapodatkih (izvlečkih, kazalih vsebine, polnih besedilih),

  • hitre odzivnosti tudi pri zelo velikem številu zadetkov,

  • uporabe lingvističnih pripomočkov,

  • kategorizacije najdenih zadetkov,

  • izločevanja večkratnih zadetkov.

V okviru OCLC obstaja od leta 2003 projekt "Open WorldCat Pilot" z nalogo, da omogoči iskanje knjižničnega gradiva knjižnic "članic OCLC" s pogosto uporabljanimi spletnimi iskalniki.

BibScout[2] – spletni vzajemni katalog gradiva jugovzhodne Nemčije (SWB) je uporabnikom dostopen tudi preko spletnih iskalnikov, po njem pa lahko iščemo s pomočjo posebne klasifikacije (Regensburger Verbundklassifikation). Tako predstavlja BibScout z vidika knjižničarstva sistematski katalog SWB, s strani uporabnika pa spletno stran s katalogom (ki vsebuje okrog 140.000 tematskih področij) skupaj z viri na spletu.

DFG (Deutsche Forschungsgemeinschaft) podpira projekt MedioVis[3], ki zajema razvoj vizualnega iskalnika naslednje generacije. Ciljna skupina so priložnostni uporabniki digitalnih knjižnic, ki slabo obvladajo uporabo računalnika. Pri oblikovanju načina iskanja so se osredotočili na optimalno podporo človeškemu vedenju pri iskanju. Tako je, poleg analitičnega formuliranja iskalnega izraza, podprta tudi strategija iskanja po principu brskanja. Sistem deluje na tehnologiji Java, izčrpno so ga testirali uporabniki in se uporablja v mediateki univerzitetne knjižnice v Konstanzu.

Digitalizacija

Od leta 2004 obstajajo nasprotna stališča med Googlom in drugimi ameriškimi iskalniki ter Evropsko unijo glede vprašanja kompletne digitalizacije kulturne dediščine na splošno in kulturne dediščine v knjižnicah. Možnost dostopa do digitalnih virov, ki jih posedujejo knjižnice, implicira problem copyrighta – komercializacija "znanja v digitalni obliki". V povezavi s tem se postavlja bistveno vprašanje, ali digitalizacija dejansko predstavlja povečanje znanstvenega prostora (v smislu dostopa do gradiva) ali pa takšen tehnološki razvoj predstavlja prikrito komercializacijo. Dostop do baz podatkov in znanstvenih časopisov v elektronski obliki, ki je že sedaj omogočen v univerzitetnih in fakultetnih knjižnicah, ločuje uporabnike glede na zmožnosti plačevanja takšnega dostopa. Iskanje drugačnih rešitev za enakopravnejši dostop do digitalnih informacij je eno od ključnih vprašanj.

DOD (digitalizacija on-demand) je pilotski projekt, ki ga podpira Evropska skupnost. V okviru tega projekta je 13 evropskih knjižnic iz Danske, Nemčije, Estonije, Avstrije, Portugalske, Slovaške, Slovenije (NUK) in Madžarske ustanovilo servis, ki bo uporabnikom omogočal direktno naročanje iz elektronskih katalogov. Naročnik bo naročil digitalizacijo knjige, ki bo nato dobavljena v digitalni obliki in istočasno v digitalni obliki trajno shranjena. Tako bo za določeno nadomestilo na razpolago tudi vsem ostalim uporabnikom. Že leta 2007 naj bi bilo v elektronski obliki na voljo nekaj milijonov knjig iz obdobja 1500–1930. Projekt koordinira Univerzitetna knjižnica Innsbruck in bo realiziran na evropskem nivoju v sodelovanju z Evropsko knjižnico (The European Library).

Trajno arhiviranje

V tehniškem muzeju na Dunaju so v oddelku Avstrijska mediateka pristopili k projektu trajnega arhiviranja – digitaliziranja gradiva mediateke. Pri tem projektu so se soočili z vprašanji, kot so:

  • profesionalnost prenosa v digitalno obliko,

  • zagotovitev trajnega digitalnega arhiviranja (cena),

  • posebna vloga AV medijev pri digitalizaciji,

  • dostop do digitaliziranega gradiva (enostavna uporaba, izboljšana najdljivost pripomore k dostopnosti in uporabnosti),

  • zmanjšanje stroškov z ločitvijo med digitalizacijo, ki jo izvajajo tudi za druge, in samim arhiviranjem, ki so ga zaupali specializirani ustanovi,

  • več informacij z novimi metodami – avtomatizirana digitalizacija zvočnih govornih posnetkov v tekstovno obliko in s tem omogočeno ciljno iskanje preko ključnih besed, vključenih v elektronski katalog.

Knjižnica ETH Zürich skupaj z informacijskim centrom ETH Zürich ter konzorcijem visokošolskih knjižnic Švice načrtuje projekt trajnega arhiviranja primarnih in sekundarnih raziskovalnih dokumentov. Projekt, zasnovan na standardu OAIS, bo predstavljal osnovo za elektronsko knjižnico Švice.

Creative commonshttp://www.creativecommons.org (CC)

Nudi niz mednarodno standardiziranih licenc za urejanje diferencirane zaščite avtorskih pravic. Omogoča, da avtor sam določi pogoje uporabe svojega dela. Določa tudi pogoje, če in kako se lahko njegovo delo kopira, spreminja ali trži. Za razliko od copyrighta, ki pomeni "vse pravice pridržane", lahko CC tolmačimo kot "nekatere pravice pridržane". Licence CC so sestavljanka naslednjih elementov:

  • imenovanje – ime avtorja oz. lastnika avtorskih pravic se mora navesti ob uporabi,

  • neprofitna uporaba (vsebina se ne sme uporabljati v komercialne namene),

  • posredovanje pod enakimi pogoji (če se vsebina dela predela ali dodela, se s tem nastali novi produkti lahko posredujejo samo pod enakimi licenčnimi pogoji),

  • predelava ni dovoljena (vsebina dela se ne sme spreminjati).

Postavlja se vprašanje, ali bo treba tudi v knjižnične kataloge pri zapisih za gradivo vpisati licenčne pogoje za uporabo le tega.

Elektronski viri

Na univerzah in tudi v nacionalnih knjižnicah se izvajajo projekti s ciljem omogočiti uporabnikom dostop do publikacij v elektronski obliki.

Tako si je nacionalna knjižnica Švice zastavila nalogo, da v okviru projekta e-Helvetica[4] zbira, ureja, arhivira in posreduje uporabnikom elektronske publikacije. Projekt je razdeljen na dva sklopa:

  • v projektih IT se gradi sistem arhiviranja po standardu OAIS (Open Archival Information System),

  • v pilotskih projektih se določajo vsebine zbirk (online publikacije založnikov, e-diss.ch – elektronske disertacije iz švicarskih visokošolskih knjižnic, spletni arhiv Švice – domoznansko relevantne spletne strani).

Projekt DissOnline Tutor je skupni projekt univerz Duisburg-Essen in Humboldt (Berlin) ter nemške nacionalne knjižnice. Cilj projekta je omogočiti transparentnost in enovitost v smislu dolgoročne dostopnosti dokumentov z orodji za elektronsko publiciranje znanstvenih publikacij. Portal DissOnline[5] bo vstopna točka, ki bo omogočala dostop do vseh nemških ali v nemškem jeziku napisanih visokošolskih publikacij iz tujine na enem mestu. Možen bo tudi prenos elektronskih publikacij v druge strokovne portale in v portal vascoda (portal za znanstvene informacije). Portal DissOnline sodeluje z vsemi nemškimi univerzitetnimi knjižnicami, sodelujeta pa tudi nacionalni knjižnici Avstrije in Švice.

Knjižnica Tehniške univerze na Dunaju od leta 2003 omogoča svojim doktorandom, da na strežniku knjižnice shranijo svoja dela, ki so nato v obliki PDF dostopna preko online kataloga kot tudi preko spletnih iskalnikov, npr. eDOC avstrijskega knjižničnega servisa (Österreichische Bibliothekenverbund-Servicegesellschaft).

"Open Access"

Prihodnost znanstvenega založništva je že nekaj let pomembna tema za znanstvenike, založnike in knjižničarje. Mnogi med njimi rešitev iz krize znanstvenega založništva vidijo v "Open Access Publishing", ki jo zahtevajo t. i. BBB deklaracije (Budimpešta, Bethesda, Berlin). Cilj je, da se na spletu omogoči prosti dostop do znanstvene literature. Za dosego tega cilja sta predlagani dve opciji:

  • publiciranje v prosto dostopnih časopisih ("Golden Road to Open Access"),

  • institucionalizirano arhiviranje ("Green Road to Open Access").

V zadnjem času se poleg pravih časopisov v prostem dostopu pojavljajo tudi hibridni modeli komercialnih založnikov, kot so npr.: Springer Open Choice, Blackwell Online Open, Oxford Open, PNAS Open Access Option, AIP Author Select, Elsevier Sponsored Articles, kjer avtorji lahko svoje članke nudijo v prostem dostopu.

Avstrijski vzajemni katalog

Največje združenje knjižnic v Avstriji predstavlja "Österreichische Bibliothekenverbund", ki združuje v glavnem univerzitetne in znanstvene knjižnice ter nacionalno knjižnico. Sestavlja ga več kot 60 knjižnic, ki z online katalogizacijo aktivno sodelujejo pri izgradnji vzajemnega kataloga. Sam vzajemni katalog pa vsebuje tudi podatke o zalogi gradiva 310 drugih ustanov. Online poslovanje je bilo uvedeno leta 1988, od leta 1999 pa se uporablja programska oprema ALEPH 500. S tem sistemom, in od leta 2004 še s podsistemom Alephino, je omogočen dostop do lokalnih katalogov sodelujočih knjižnic in do avstrijskega vzajemnega kataloga. V glavnem vsebuje katalog gradivo od leta 1980 dalje. Večina sodelujočih knjižnic pa z retrospektivnim vnosom zajema tudi gradivo starejšega obdobja. Vse pogosteje pa so z OPAC-om zajeti tudi elektronski dokumenti kot povzetki ali kazala vsebine. Vzajemni katalog vsebuje 4,9 mio. naslovov ter 9,2 mio. izvodov monografskih publikacij in 640.000 izvodov serijskih publikacij. V nemško govorečem območju knjižnice za izmenjavo bibliografskih podatkov uporabljajo format MAB2. Le ta se z manjšimi prilagoditvami uporablja tudi v avstrijskih knjižnicah kot format za bibliografske, normativne in lokalne podatke.

V okviru združenja je ustanovljena firma "Die Österreichische Bibliothekenverbund und Service GmbH – OBVSG[6]", ki deluje kot knjižnični informacijski servis, ki skrbi za delovanje sistema in nudi še nekatere druge usluge sodelujočim knjižnicam: zagotavlja skupno katalogizacijsko okolje, skrbi za delovanje lokalnih knjižničnih sistemov, za normativne baze podatkov, dostop do drugih baz podatkov preko protokola Z39.50, za bazo avstrijskih disertacij, za upravljanje podatkovnih baz in konverzije podatkov ter za razvoj novih informacijskih storitev. Sodeluje pri vzpostavitvi kataloga treh sosednjih držav (Nemčija, Avstrija, Švica). V okviru OBVSG deluje tudi servis eDOC, ki skrbi za obogatitev vzajemnega kataloga z elektronskimi dokumenti, kot so kazala vsebine, povzetki, recenzije, polna besedila. Od avgusta 2006 je vzpostavljena povezava med GoogleScholar in avstrijskim vzajemnim katalogom.




Copyright © 2002 IZUM. Vse pravice pridržane.