Organizacija znanja letnik 9, zvezek 3, 2004

DOI:10.3359/oz0403136

MAG. TOMAŽ SELJAK, MAG. MARTA SELJAK, BRANKO ZEBEC, DR. TVRTKO-MATIJA ŠERCAR, ALOJZ URBAJS

Franci Pivec


Kazalo

20 LET V RAZVOJU KNJIŽNIČNIH SISTEMOV
Razgovor iz leta 1997 v časopisu COBISS Obvestila
Nadaljevanje razgovora v letu 2004 za časopis Organizacija znanja

Mag. Tomaž Seljak

Mag. Marta Seljak

Branko Zebec

Dr. Tvrtrko-Matija Šercar

Alojz Urbajs

20 LET V RAZVOJU KNJIŽNIČNIH SISTEMOV

V kronologiji Univerzitetne knjižnice Maribor so letnico 1984, ko so se povezali z Računalniškim centrom Univerze v Mariboru (RCUM) zaradi zagotovitve računalniške podpore pri izposoji, zapisali kot začetek svoje avtomatizacije. Če ne štejemo sicer obilnega govorjenja o potrebi uvajanja računalnikov v knjižničarstvo in pa redkih in skromnih praktičnih poizkusov, je bil to v resnici začetek razvoja računalniško podprtega knjižničnega sistema pri nas nasploh. Letos mineva potemtakem 20 let neprekinjenega in sistematičnega dela pri razvoju in vzdrževanju takšnega sistema, ki je omogočilo globoko preobrazbo slovenskega knjižničarstva in seglo tudi v širši evropski prostor. Čeprav se je vmes zgodilo nekaj organizacijskih sprememb in se je nekdanji RCUM razdelil na dva dela, s čimer je nastal IZUM, spočetka znotraj UM in malo kasneje kot samostojen javni zavod, lahko utemeljeno govorimo o dveh desetletjih kontinuitete.

Leta 1997, ko je minilo deset let od prvega zapisa v vzajemnem katalogu, smo v našem časopisu objavili razgovor pod naslovom Prihodnost v spominih, ki ga ob tej priložnosti ponatiskujemo. Takratne udeležence mag. Marto Seljak, mag. Tomaža Seljaka, dr. Tvrtka M. Šercarja, Lojza Urbajsa in Branka Zebca pa smo še enkrat zapletli v razgovor, v katerem zgodbo o IZUMU podaljšujemo do današnjih dni.

Razgovor iz leta 1997 v časopisu COBISS Obvestila

Letos se izteka deseto leto od uvedbe računalniško podprte vzajemne katalogizacije v Sloveniji. Drugim prepuščamo oceno, kaj je ta novost pomenila za razvoj slovenskega knjižničarstva, COBISS obvestila pa želijo priklicati v spomin nekaj drobcev dogajanja, ki so morda celo značilni za prehojeno pot. Poiskali smo si sogovornike, ki so bili soudeleženi pri nastanku, vzdrževanju in razvoju sistema COBISS: Tomaža Seljaka, Alojza Urbajsa, Branka Zebca, Tvrtka Šercarja in Marto Seljak.

COBISS obvestila: Računalniški center Univerze v Mariboru je predstavljal tisto okolje, v katerem so se poleg mnogih drugih porodile tudi prve knjižnične aplikacije, kajne?

Mag. Tomaž Seljak: RCUM je oblikoval svojo ekipo vzporedno z uveljavitvijo spoznanja, da je treba v težavnih finančnih, organizacijskih in uvoznih razmerah združiti sile in sredstva ter Univerzo informatizirati po enotnem konceptu računalniškega omrežja. Taki strategiji Univerze smo ponudili učinkovit računalniški inženiring, za povračilo pa nam je bila omogočena relativna avtonomija, tako da nas v Mariboru nikoli niso trpali med administracijo, kar se je dogajalo ponekod drugod.

Dobro sodelovanje z Digital/Delta nam je zagotovilo takrat najkakovostnejšo opremo, tako da je na UM na začetku osemdesetih zaživelo eno prvih računalniških omrežij pri nas. Tudi elektronska pošta s tujino je stekla preko RCUM. Vpeljali smo enotne aplikacije informacijskih sistemov za vpis študentov, izpitne evidence in za finančno poslovanje. Kar takoj pa smo začeli razmišljati tudi o podpori delovanju knjižnic. Dolgo je veljalo, da je mariborska univerza najbolj informatizirana v državi.

COBISS obvestila: Ob tej priložnosti nas prav posebej zanimajo začetni koraki informatizacije knjižnic.

Mag. Tomaž Seljak: Prvi računalniški knjižnični katalog je nastal na takratni Višji tehniški šoli (VTŠ) ob sodelovanju Dušana Pivca že konec sedemdesetih let na legendarnem IBM 1130. Kasneje je ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) dr. Bruno Hartman dal pobudo, da bi z računalniško podporo olajšali zamudno administriranje pri izposoji. Ko smo jim to na neki način zagotovili, smo se začeli razgledovati po celoti knjižničnih funkcij, še posebej po katalogizaciji, ki smo jo takoj dojeli kot jedro dogajanja v knjižnici.

Precej časa smo se vrteli okoli opisovanja postopkov in formatov. Naslonitev na UNIMARC v izhodišču ni bila sporna. Spočetka preprosta zadeva, kar je za nepoučene še danes, se je s poglabljanjem vse bolj problematizirala in brez vpogleda v dogajanje v razvitejšem svetu (ZDA) sploh ne bi našli izhoda iz labirinta. Vendar nam ameriški vzorniki niso odkrili praktičnih rešitev, kot le-te tudi niso bile razvidne iz visoko teoretičnih prispevkov o vzajemni katalogizaciji na mednarodnih konferencah. Ocenili smo, da imajo perspektivo kooperativni knjižnični sistemi, in obvezali smo se takšnega zgraditi doma. Mnogi so takrat zamahnili z roko, češ da za kaj takega ne moremo zagotoviti ne računalniške opreme in ne komunikacij. Naš optimizem je bil realnejši.

Z nabavo sistema VAX 8800 nam je uspelo nemogoče, saj smo lahko vzajemno katalogizacijo oprli na največji računalniški sistem v državi. Kako smo se prebili skozi birokratski labirint izdajanja uvoznih dovoljenj v Beogradu, je posebna zgodba, ki je brez spretne podpore slovenskega rojaka v Zvezni gospodarski zbornici sploh ne bi bilo. Kdor se spomni ameriških prepovedi izvoza strateških računalnikov, bo povsem utemeljeno predvideval, da smo morali potrkati neposredno tudi na nekatera vrata ameriškega zunanjega ministrstva (State Department).

COBISS obvestila: Mariborske zamisli so padle na plodna tla tako v Ljubljani kot v Beogradu, kjer so očitno pogrešali resne pobude na tem področju.

Mag. Tomaž Seljak: Raziskovalna skupnost Slovenije je informatizacijo jemala dovolj resno, vendar ji je takratni Republiški računalniški center uhajal na bolj komercialno področje. Ko smo se jim na javnem razpisu ponudili kot servis za neprofitno sfero znanstvenih in tehnoloških informacij, so nam leta 1987 zaupali vlogo svojega gostitelja (hosta).

Še pomembnejše pa je postalo naše sodelovanje z jugoslovanskimi nacionalnimi in univerzitetnimi knjižnicami. Ko smo v Sloveniji leta 1987 povezali prve knjižnice v vzajemno katalogizacijo, smo se morali soočiti tudi s sorazmerno nizko stopnjo standardizacije. Strateško smo presodili, da bo v širšem krogu pomembnih knjižnic hitreje dozorelo spoznanje o nujnem poenotenju formata in o upoštevanju mednarodnih standardov. Glede tega se nismo zmotili in vprašanje je, ali bi lahko ta prvi pogoj za izgradnjo kooperativnega online bibliografskega sistema dosegli še po kakšni drugi poti. Verjetno bi se utopili v lokalnih specifikah, ki bi nam preprečile harmonizacijo s svetovnimi standardi. Tako smo tudi laže usvojili potrebno količino bibliotekarskega znanja za razumevanje najaktualnejšega razvoja v svetovnem knjižničarstvu.

Drugo polovico problema so predstavljale finance. Prav takrat je nastal t. i. Matišev sklad, ki ne le da ni odklanjal ambicioznih infrastrukturnih projektov, ampak jih je celo iskal. Na srečo so bile naše reference iz realiziranih informacijskih projektov prepričljive in smo bili leta 1988 izbrani za nosilca izgradnje sistema znanstvenih in tehnoloških informacij Jugoslavije. Kasnejše skeptične ocene recenzentov iz Slovenije niso spremenile naklonjenosti financerja našim konceptom.

Sistem smo zasnovali kot piramido, ki temelji na mreži regionalnih komunikacijskih središč, lociranih praviloma pri nacionalnih oziroma univerzitetnih knjižnicah. Pridobili smo sredstva ter nabavili in namestili prvo vsedržavno mrežo računalnikov.

Povsod smo bili dobro sprejeti, saj smo realizirali enega redkih projektov, ki je v sleherni konec države nekaj prinašal, ne pa odnašal v Beograd. Tudi to, da je bila vsem takoj dostopna YUBIN-ova baza bibliografskih podatkov, s katero so lahko takoj preizkusili delovanje sistema, jih je prepričalo, da delamo pametno stvar.

COBISS obvestila: Pa vendar je morala biti naslonitev na takratno stanje elektronskih komunikacij precej tvegana.

Branko Zebec: Ravno takrat je stekel komunikacijski sistem X-25 (YUPAC), ki smo ga za naše potrebe vzajemne katalogizacije takoj zasedli 70-odstotno.

Sicer pa smo si izkušnje s komunikacijami pridobivali že nekaj let pred tem v Mariboru. Po naših načrtih so bile mariborske fakultete prve v državi povezane z optičnimi kabli. Pošta se je branila, da bi polagala novotarije v jarke za klasične kable, češ da to dvoje ne sodi skupaj. Na koncu nam vendarle ni bilo treba kopati posebnih jarkov tam, kjer so že obstajali PTT-jevi.

Naša zamisel informacijskega sistema je od samega začetka narekovala usmeritev na računalniška omrežja. Zato smo tudi izbrali Digital, ki je mnogo prej kot drugi dojel pomen komunikacij. Na ta način smo zagotovili kakovosten nivo računalniških povezav s pomočjo DECNET-a. Mi smo bili tisti, ki smo na beograjski univerzi razrešili problem povezave dveh IBM-ovih sistemov tako, da smo mednju kot prehod postavili VAX, kar je kasneje postala prava računalniška anekdota.

Ob današnji arhitekturi komunikacijskega omrežja je nekoliko teže razumeti, da je bilo takrat treba računalnike vezati neposredno – sistem s sistemom. Usmerjevalnike smo začeli v Sloveniji vgrajevati šele približno ob osamosvojitvi, in to najprej za potrebe sistema COBISS v knjižnicah. To so ob današnji prevladi drugih uporabnikov mnogi že pozabili, kakor so tudi pozabili, kdaj se je pri nas pojavila elektronska pošta in internet.

Ker je bila komunikacijska oprema takrat teže dosegljiva kot računalniška, je bilo potrebno mnogo iznajdljivosti, da so zveze funkcionirale, kot je bilo treba. Za tako nepremično stvar, kot je knjižnični katalog, smo se neredko podajali v vratolomne akrobacije, ki smo jih po čudežu prestali živi in zdravi.

COBISS obvestila: Nekaj smo že rekli o standardizaciji in formatu. Kako je bilo mogoče ujeti korak z uveljavljenimi bibliografskimi sistemi?

Alojz Urbajs: Kot ponavadi je zaostanek nadomestljiv na en sam način – z več garanja in bistrejšimi izbirami. Takoj smo se lotili poglobljenega študija standardov ISO in formatov MARC. Pred stranpotmi nas je npr. obvarovala pogumna odločitev, da standarda ISO Latin 1 in ISO Latin 2 za naše potrebe nista primerna in smo izdelali lastno rešitev za nabor znakov v COBISS-u. Zapolnili smo vrzel za vse vzhodnoevropske pisave in v tem okviru tudi za vse vrste cirilic.

ISO 2709 – standard za zagotavljanje strojne izmenjave podatkov – smo vpeljali hkrati s formatom MARC za bibliografske zapise. Naše poglobljeno ukvarjanje s temi vprašanji ter prispevki k reševanju odprtih vprašanj niso ostali neopaženi in že vrsto let so IZUM-ovi strokovnjaki vabljeni v mednarodne gremije, kar je velikega pomena za predvidevanje sprememb na tem področju.

Ni tako slučajno, da je bil COBISS/OPAC eden prvih sistemov v Evropi, ki je upošteval standard ANSI Z39.50, kar našim uporabnikom zagotavlja privilegij, da brez večjih težav pregledujejo tuje kataloge v strukturi MARC.

Glede na kooperativni koncept COBISS-a smo se še posebej potrudili pri razvoju formata za podatke o stanju zaloge (COMARC/H). V ta format smo vgradili celo vrsto standardov, ki jih je imel ISO šele v načrtu; v tem pogledu smo korak pred UNIMARC-om.

COBISS obvestila: Zakaj je bilo potrebno preoblikovanje v IZUM in kako je nastal COBISS?

Mag. Tomaž Seljak: RCUM smo leta 1990 preimenovali v IZUM – Institut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru, ki pa je neposredno zatem pridobil funkcije nacionalne agencije, zaradi česar ni mogel ostati pod ingerenco ene univerze. Leta 1992 sta se zato organizacijsko ločili funkciji univerzitetnega računalniškega centra (spet se je osnoval RCUM) in IZUM-a, ki se je v statusu javnega zavoda povsem posvetil nalogam informacijskega in bibliografskega servisa za slovensko raziskovalno, kulturno in izobraževalno sfero.

COBISS – akronim za kooperativni online bibliografski sistem in servise – je nastal nekaj pred tem, ko smo definirali celovitejšo in podrobnejšo koncepcijo, pri čemer je sodeloval pretežno enak krog strokovnjakov kot pri predhodni zasnovi vzajemne katalogizacije, o čemer sem že govoril. Takrat smo tudi izoblikovali osnovno strukturo pogodbe o sodelovanju v COBISS-u. Pogodba nam je ves čas dobro služila kot legalna podlaga odnosov med IZUM-om in članicami, sedaj pa že kliče po modernizaciji.

COBISS obvestila: Danes je COBISS razvejan sistem z različnimi moduli. Kako so nastajali?

Alojz Urbajs: Rečeno je že bilo, da se je vse skupaj začelo z izposojo v UKM. To seveda ni današnja izposoja, taka, kot jo poznajo uporabniki.

Na začetku smo razvili tudi rudimentarni OPAC, ki je zajemal le enostaven pregled knjig po avtorjih in naslovih in ga prav tako ni mogoče primerjati z današnjim OPAC-om.

Vzporedno smo razvijali programsko opremo za zahtevno iskanje v bazah podatkov in organizirali servis ATLASS.

Najpomembnejša pa je vzpostavitev vzajemne katalogizacije, na katero smo nato oprli vse druge module. Najbolj obremenjujoči so bili izpisi, predvsem kataložnih listkov, ki so bili od knjižnice do knjižnice različni, zaradi česar smo bili prisiljeni razviti visoko parametrizirane rešitve. Sorodni servisi v drugih državah si ne dajejo toliko opravka s tem segmentom, ampak preprosto postavijo knjižnico pred veliko ožje izbire. Mi smo to prevzeli, ker bi nam bilo žal, da bi nezadovoljstvo knjižnic na tej točki pokopalo izvajanje sistema v celoti. Potožiti pa moram, da cena za to ni ravno nizka. Vendar to ne pomeni, da bi bilo treba spremeniti našo osnovno filozofijo, da namreč nismo samo prodajalci programske opreme za knjižnice, ampak soodgovorni ustvarjalci nacionalnih knjižničnih sistemov, podprtih z najsodobnejšo informacijsko opremo.

Vzajemna katalogizacija je skupaj z drugimi servisi pomembno razbremenila najkvalitetnejše bibliotekarske kadre, ki nimajo več toliko rutinskih opravil in se lahko danes veliko neposredneje posvečajo bralcem. Študentje v visokošolskih knjižnicah so nedvomno sila hvaležni odjemalci njihovih informacijskih storitev.

COBISS obvestila: COBISS se je potemtakem razvijal tudi v soodvisnosti od razvoja elektronskih komunikacij. Kako se v tem pogledu oblikuje odnos do ARNES-a?

Mag. Tomaž Seljak: Vzajemna katalogizacija je bila marsikje začetna vzpodbuda za nastanek povezav med raziskovalnimi in akademskimi ustanovami. Kasneje je bila po mednarodnem zgledu za to področje v Sloveniji ustanovljena specializirana organizacija ARNES. S tem je Slovenija, zahvaljujoč hitremu reagiranju slovenske vlade oziroma Ministrstva za znanost in tehnologijo (MZT), stopila v korak z razvitim svetom in številke, ki prikazujejo uporabo omrežja in servisov ARNES/internet, v mednarodnih primerjavah kar nekaj pomenijo. Vendar pa je tempo razvoja "informacijskih cest" neznansko hiter in ne dopušča niti trenutka samozadovoljstva – zahodna Evropa že vzpostavlja omrežje hitrih povezav (34 oziroma 155 Mb/s) in na voljo je le nekaj mesecev, da zberemo finančna sredstva in se vključimo vanj, kot bosta to, kljub težavam, naredili Madžarska in Češka. Seveda to pomeni, da bomo morali tudi navznoter bistveno povečati hitrosti vseh povezav. COBISS ostaja nesporen interesent za razvoj ARNES-a, saj so zahteve internetovih aplikacij in širitev multimedije obenem tudi smeri njegovega razvoja.

COBISS obvestila: Kako je COBISS videti v družbi sorodnih sistemov po svetu?

Dr. Tvrtko Šercar: Govorimo o t. i. bibliografskih servisih (bibliographic utilities), ki so začeli v ZDA rasti v šestdesetih letih, drugod pa s primerno zakasnitvijo. Njihovo poslanstvo je zagotavljanje sistemov za avtomatizacijo knjižničnih dejavnosti. Če vzamemo za vzor OCLC (ustanovljen je bil pred 30 leti), RLIN, WLN in podobne, potem sta jim v Evropi sorodni ustanovi PICA in IZUM. Mrežni knjižnični sistemi se med seboj razlikujejo tudi po tem, kako so nastali. Velike knjižnične mreže v ZDA so nastale prav okoli bibliografskih servisov (OCLC, RLIN, WLN), kar je tudi značilnost COBISS-a. Del mrež je nastal za potrebe univerz (npr. UTLAS v Kanadi, Hong Kong Library Network itd.), nekatere so bile ustanovljene z zakonom (npr. BLCMP in SWALCAP v Veliki Britaniji), nekaj mrež pa je nastalo kot del programa nacionalnih knjižnic (npr. ABN v Avstraliji, PICA na Nizozemskem, LIBRIS na Švedskem). Znameniti F. G. Kilgour je ovrednotil omenjene mrežne knjižnične sisteme in ugotovil, da so se najpočasneje razvijale knjižnične mreže, ki so bile del programa nacionalnih knjižnic.

Za knjižnice, ki so dovolj občutljive za izzive časa, se je nova doba pričela z dokumentom Clintona in Gora. Ta dokument jih je opredelil kot osrednje nosilce enakopravnosti dostopa do "informacijskih avtocest" za vse prebivalce. Tudi velikim zasebnikom, kakršen je lastnik Microsofta Bill Gates, se takšna usmeritev ne zdi prav nič tuja in izdatno podpirajo informacijsko preobrazbo knjižnic. Sinergija javnega in zasebnega sektorja nas pospešeno vodi v okolje virtualne elektronske knjižnice v realnem okolju.

Virtualno elektronsko knjižnico v realnem okolju lahko definiramo kot npr. nacionalno mrežo, ki neomejenemu številu uporabnikov zagotavlja simultani dostop do gradiva v elektronski obliki od kjer koli in v katerem koli času ter v obliki, ki jo je mogoče poljubno izbrati izmed tehnološko možnih. Ni razlogov za lažno skromnost, ko si ne bi priznali, da se COBISS kot integriran knjižnični sistem že uspešno razvija v smeri slovenske virtualne elektronske knjižnice. Naše izkušnje v tem pogledu so zanimive za informacijske strokovnjake na različnih koncih sveta in ni dvoma, da smo na vlaku, ki vozi v prihodnost, in z nami glavnina slovenskih knjižnic.

COBISS obvestila: Kaj se bo v razvoju COBISS-a zgodilo najprej?

Mag. Marta Seljak: Vodilo nadaljnjega razvoja COBISS-a bo, kot že doslej, predvsem zagotavljanje čim bolj prijaznih in čim bolj učinkovitih servisov za dostop do informacij in do knjižničnega gradiva, ki se nahaja v slovenskih knjižnicah, pa tudi v knjižnicah izven Slovenije.

Ker so praviloma najhitreje dostopne in tudi najcenejše informacije (gradivo) slovenskih knjižnic, bo v prihodnjih razvojnih nalogah na prvem mestu nadaljnja avtomatizacija in optimizacija lokalnih procesov v knjižnicah in dodajanje novih servisov. Pri načrtovanju in razvoju novih rešitev bo še posebej pomembno usklajevanje raznolikih potreb knjižnic glede na njihov tip in velikost ter glede na usposobljenost kadrov.

Z izborom in implementacijo sodobnih tehnologij, ki temeljijo na mednarodnih standardih, bo COBISS tudi v bodoče zagotavljal transparentnost baz podatkov in katalogov v Sloveniji in njihovo vključevanje v mednarodni splet informacij.

Že v tem letu načrtujemo ponuditi uporabnikom sistema COBISS/OPAC nove servise, ki bodo omogočali rezervacije in naročanje gradiva tudi od doma. Na vzajemnem nivoju sistema bo postopoma uvedena normativna kontrola: še letos bo implementirana normativna kontrola imen, kasneje pa tudi predmetnih oznak, kar bo bistveno doprineslo h kvaliteti in konsistentnosti baz podatkov in tako olajšalo iskanje informacij ter lociranje gradiva.

Za avtomatizacijo lokalnih procesov v knjižnici bodo prav tako že v tem letu na voljo nove rešitve za področje vodenja medknjižnične izposoje, v naslednjem letu in kasneje pa tudi dopolnitve v avtomatizaciji postopkov za nabavo in kontrolo dospetja serijskih publikacij.

Vzporedno z razvojem novih servisov, optimizacijo obstoječih aplikacij in nadaljnjo avtomatizacijo delovnih procesov v sodelujočih knjižnicah bo potrebno v naslednjih letih postopoma prenesti posamezne aplikacije, začenši s sistemom vzajemne katalogizacije, na nove tehnološke temelje. Pri tem bo treba dati prednost novostim na vseh področjih: pri strojni opremi, operacijskih sistemih, sistemih za upravljanje baz podatkov, programskih orodjih, programskih jezikih ... Upam, da bodo tudi tokratne odločitve tako modre kot tiste pred 10 leti.

Nadaljevanje razgovora v letu 2004 za časopis Organizacija znanja

OZ: Razgovor smo pred leti končali z napovedjo o nadaljnjem razvoju in skoraj nujno je, da nadaljevanje navežemo prav na to napoved.

Mag. Marta Seljak: Za vodilo nadaljnjega razvoja COBISS-a smo si pred leti zastavili zagotavljanje čimbolj prijaznih in čimbolj učinkovitih servisov za dostop do informacij in do knjižničnega gradiva v slovenskih knjižnicah, pa tudi v knjižnicah izven Slovenije.

Če primerjamo takratne napovedi in njihovo dejansko dinamiko uresničevanja, lahko ugotovimo, da so bile napovedi izredno optimistične. Pod pritiskom hitrega odmiranja in porajanja tehnologij smo pri napovedovanju razvoja podcenjevali nekatere netehnološke vidike, ki so za razvoj prijaznih in učinkovitih servisov prav tako odločilni ali pa še celo odločilnejši.

Na srečo je bila izhodiščna odločitev glede prehoda na novo tehnološko platformo, in sicer, da razvijemo najprej od centralnih servisov neodvisne lokalne aplikacije, pravilna. Z razvojem COBISS3 v tem obdobju smo dali knjižnicam na voljo sodobno programsko podporo za avtomatizacijo lokalnih aplikacij, kot so: področje nabave in spremljanja porabe finančnih sredstev, poseben modul za avtomatizacijo poslovanja s serijskimi publikacijami, poseben modul za postopke inventarizacije in vodenja zaloge ter modul za področje medknjižnične izposoje. Kako zahtevno je uvajanje novosti (tudi za knjižnice) kaže dejstvo, da je doslej uspelo uvesti COBISS3 le 46 knjižnicam od skupaj 270 knjižnic, ki sodelujejo v sistemu.

Ena od okoliščin, ki so ključne za dinamiko razvoja COBISS-a je koncept njegove ko-operativnosti. Ob uvajanju novih servisov za področje bibliografske kontrole je treba zagotoviti konsenz ključnih institucij, še posebej nacionalne knjižnice, ob tem pa je treba poskrbeti za zagotavljanje interesov vseh drugih različnih tipov in velikosti sodelujočih knjižnic. V tem obdobju smo tako ob iskanju optimalnih rešitev pri uvajanju zelo zahtevnega elementa bibliografske kontrole, tj. normativne kontrole za zagotavljanje kakovostnejših bibliografskih podatkov, doživljali številne blokade. Potrebno je bilo veliko strpnosti. Prisiljeni smo bili celo narediti korak nazaj v teku projekta, zato da smo lahko dokazali, da so predstave nacionalne knjižnice o načinu uvajanja novosti v pogojih dvamilijonske vzajemne baze podatkov nerealne. Z veliko zamudo glede na napovedi nam je tako lani le uspelo v sistem vzajemne katalogizacije COBISS uvesti normativno kontrolo za osebna imena avtorjev.

OZ: Kaj se je v tem času zgodilo na področju računalniške opreme in elektronskih komunikacij?

Branko Zebec: Z zagotavljanjem dovolj zmogljivih računalniških kapacitet v zadnjih letih ni več težav, celo nasprotno. Tipične konfiguracije strežnikov so imele pred nekaj leti od 64 do 256 MB spomina danes pa od 2 do 6 GB spomina, diskovne enote so imele kapaciteto 1 GB danes pa 140 GB, kapacitete magnetnih trakov za shranjevanje varnostnih kopij so bile nekaj 10 MB danes pa že 600 GB, kar predstavlja občutno povečanje. Ob tem pa so se cene strežnikov v nekaj letih prepolovile. Danes je samo po sebi umevno, da so servisi COBISS dostopni 24 ur na dan čez vse leto in da jih uporabniki uporabljajo ne glede na čas in prostor. To dokazuje tudi statistika uporabe spletnega OPAC-a, kjer beležimo več kot 20-odstotno letno rast. Da bi zagotavili ustrezne pogoje za tak način delovanja, smo temu namenili velik del naših razpoložljivih virov. Večje zmogljivosti strežnikov nam tudi omogočajo, da lahko pri programiranju uporabimo namesto programov v strojni kodi (težko vzdrževanje) vedno več že narejenih rešitev free ware ali open source.

Še bolj zanimiv pa je bil razvoj komunikacij, saj je bila pred nekaj leti povprečna knjižnica povezana v omrežje internet s hitrostjo med 32 in 64 Kb/s danes pa ni več knjižnice, ki bi imela priključek počasnejši od 2 Mb/s na sekundo, najnaprednejše pa imajo internetni priključek celo s hitrostjo 1 Gb/s. Tako zmogljive in zanesljive komunikacije odpirajo novo dimenzijo pri razvoju COBISS-a, saj bodo omogočile zmanjšanje števila strežnikov (sedaj okrog 50) na približno 15, s tem pa se bodo tudi zmanjšali stroški obratovanja. Zelo zanimiv je primer vključitve slovenske knjižnice iz Barilocha v Argentini, ki preko interneta obdeluje svoje gradivo na strežniku v Mariboru, ob tem pa ni nepomembno, da je časovna razlika med nami 9 ur. Zmogljive komunikacije nam bodo v bodoče omogočale ponudbo novih storitev, ki sedaj niso možne.

Ob vseh pozitivnih učinkih razvoja komunikacij in interneta pa je nekaj tudi negativnih, predvsem poplava neželene pošte, virusi, črvi, vdori in napadi na računalniško infrastrukturo. Te neprijetnosti pa predstavljajo razvojnikom izziv v naslednjih letih.

OZ: V dveh desetletjih smo se naučili, da so tehnični problemi enostavnejša plat razvoja, da pa je veliko težje obvladovati družbeno-ekonomsko okolje. Mag. Tomaž Seljak, vi ste v tem obdobju zbirali izkušnje tako na strani IZUM-a kot na strani države, ustanoviteljice javnega zavoda. Kakšne so te izkušnje?

Mag. Tomaž Seljak: Dejavnost IZUM-a je sedaj opredeljena z Zakonom o raziskovalni in razvojni dejavnosti, z Zakonom o knjižničarstvu in z vladnim Sklepom o ustanovitvi Instituta informacijskih znanosti kot informacijskega servisa raziskovalne dejavnosti, izobraževanja in kulture in še s kakšnimi podzakonskimi akti. Gre za javno službo, ki jo pretežno financira država preko Urada za znanost Ministrstva za šolstvo, znanost in šport (MŠZŠ). To je posledica zgodovinskega dejstva, da je bilo leta 1992 takratno Ministrstvo za znanost in tehnologijo (MZT) najbolj prodorno pri iskanju sistemskih rešitev na področju informacijske infrastrukture in je pripravilo tudi prvi ustanovitveni akt IZUM-a. Program dejavnosti IZUM-a je bil najprej financiran iz proračunskih virov različnih ministrstev, kar se je izkazalo za problematično, ker prevečkrat ni bilo mogoče uskladiti medresorskih razhajanj glede prioritet in razvojnih usmeritev.

Ko je leta 1994 takratni minister dr. Rado Bohinc ugotovil, da si nekdo na MZT prizadeva onesposobiti IZUM zgolj zaradi nasprotovanja našim prizadevanjem za usklajen razvoj knjižnične informacijske dejavnosti v Sloveniji, je predlagal, da MZT v Mariboru formira Oddelek za informacijsko infrastrukturo, ki naj bi mu IZUM zagotavljal strokovno-tehnično podporo. Sam sem prevzel vodenje tega oddelka in v naslednjih letih sooblikoval informacijsko politiko ministrstva z reprezentativnimi projekti razvoja ARNES-a, COBISS-a in SICRIS-a.

V tem času se je najprej, leta 1998, zapletlo v odnosih z Ministrstvom za kulturo (MK), ki je menilo, da za nadaljnje financiranje razvoja COBISS-a ni več razlogov, ker COBISS deluje že v vseh splošnih knjižnicah. Usklajevanja pri Zakonu o knjižničarstvu in pri letnih programih dejavnosti IZUM-a so postala skrajno mučna in neproduktivna. Ko so blokirali financiranje dejavnosti IZUM-a, smo morali, s soglasjem ministra dr. Lojzeta Marinčka, leta 1999 uprizoriti celo kratko prekinitev delovanja nekaterih funkcij COBISS-a za knjižnice v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Na predlog direktorjev IZUM-a in NUK-a je zatem MZT v celoti prevzel financiranje dejavnosti IZUM-a, MK pa financiranje dejavnosti NUK-a.

Sledil je poskus likvidacije ARNES-a in podpis znane vladne pogodbe s Telekomom. Zelo naporna bitka je trajala eno leto in se na srečo uspešno končala.

Po zamenjavi vlade in združitvi MZT in MŠŠ v MŠZŠ se je decembra 2000 izkazalo, da novi državni sekretar za znanost, dr. Zoran Stančič, ne podpira dotedanjih usmeritev na področju informacijske infrastrukture. To je imelo najprej za posledico zmanjšanje deleža sredstev za informacijsko infrastrukturo v proračunu Urada za znanost, kar so občutile tudi knjižnice pri sofinanciranju nabave tuje periodike. Temu je sledila še vrsta drugih ukrepov, ki so pripeljali do mojega odhoda iz ministrstva in ob tem tudi do ukinitve Oddelka za informacijsko infrastrukturo v Mariboru. Po prihodu ministra dr. Gabra so se razmere le še slabšale, saj se z njim ni bilo možno niti pogovoriti o odprtih vprašanjih.

Letni program dejavnosti IZUM-a sprejema Upravni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki treh ministrstev, univerz, javnih raziskovalnih zavodov in en predstavnik IZUM-a. Tako široka zastopanost predstavnikov države in uporabnikov je logična, ko gre za enega od temeljnih infrastrukturnih sistemov države. Vendar pa ima absolutno prevladujoč vpliv pri odločanju predstavnik Urada za znanost MŠZŠ, ki v funkciji državnega sekretarja odloča tudi o finančnih omejitvah ne oziraje na posledice. Drugi ob tem vse prevečkrat spregledajo, da niso problem sredstva, temveč organizacijski in razvojni koncepti, ki nekomu ne ustrezajo. Posledica tega so tudi različni zakonski in drugi predpisi, ki so bili sprejeti v zadnjih letih in v določenih segmentih naše dejavnosti onemogočajo razvoj. Uresničevanje vizije, ki je Slovenijo pripeljala med najrazvitejše države na področju knjižnične in raziskovalne informacijske infrastrukture, zato danes ni več mogoče. Odgovorni za to sicer odhajajo, a posledice njihove politike se šele kažejo.

OZ: Nujno se je bilo treba ozirati tudi po svetovnem dogajanju na področju knjižničarstva in informacijskih znanosti. Kaj lahko v tem pogledu izluščimo kot bistveno na prelomu stoletja?

Dr. Tvrtko M. Šercar: Zadnji dve desetletji sta zaznamovali največje inovacije informacijske in komunikacijske tehnologije v tovrstnem razvoju nasploh. Naštejem naj samo najpomembnejše: osebni računalniki, mobilni telefoni, tehnologija navidezne resničnosti in prisotnosti na daljavo, internet in svetovni splet ter ne nazadnje elektronski viri. Te tehnologije so omogočile totalno avtomatizacijo knjižničnih funkcij, razvoj online integriranih knjižničnih informacijskih sistemov, virtualnih elektronskih knjižnic v realnem okolju (knjižnic brez sten), digitalnih zbirk, virtualnih knjižnic v umetnem okolju navidezne resničnosti (knjižnic brez knjig). Neznansko je naraščala tudi zmogljivost računalnikov. Tako je npr. ameriški lovec F22 opremljen z računalniškim sistemom, ki v eni sekundi lahko opravi 350 mio odločitev. V IZUM-u smo si prizadevali, da bi spremljali razvoj in čim hitreje uvajali nove tehnologije v slovenske knjižnice in knjižnični informacijski sistem.

V tem obdobju se je začelo tudi medsebojno vplivanje (interakcija) med informacijsko znanostjo in fiziko, biologijo ter makro- in mikroekonomijo. Razsvetljevanju odnosov med temi znanostmi so s članki v OZ prispevali tudi sodelavci IZUM-a. Začele so se tudi intenzivne raziskave zgodovine informacijske znanosti, ki so povratno prispevale k nadaljnemu razvoju njenih teoretičnih osnov. Tudi IZUM se vključuje v te raziskave. Od leta 1995 skupina sodelavcev IZUM-a pripravlja selektivno bibliografijo ključnih prispevkov v razvoju informacijske znanosti.

Znanje se je definitivno uveljavilo kot pomemben dejavnik razvoja in vedno bolj se zavedamo pomena organizacije znanja. Spoznali smo, da je treba ločiti informacije od njihovega pomena. Danes razlikujemo intrinzične informacije, ki jih vsebuje neki sistem, od informacij, ki jih lahko prenašamo oziroma dodajamo nekemu sistemu, ne da bi povzročili spremembo v njegovi organiziranosti. Spoznali smo namreč, da je organiziranost sistemov tako v naravi kot v družbi odvisna od vsebovane količine teh intrinzičnih informacij.

Leta 1990 se je s telematiko za knjižnice znotraj 3. in 4. okvirnega programa Evropske komisije začelo ustvarjanje evropskega knjižničnega prostora; leta 1987, torej nekaj let prej, se je začel podoben proces ustvarjanja enotnega knjižničnega prostora v bivši jugoslovanski državi, eno od vodilnih vlog pa je imel IZUM. Vojne, ki so se začele po razpadu skupne države po letu 1991 so ta proces začasno prekinile. Pri obnovi tega procesa 10 let kasneje v okviru projekta COBISS.Net igra IZUM ponovno vodilno vlogo.

Rodila se je tudi ideja o univerzalni digitalni knjižnici, ki naj bi bila dostopna z osebnega računalnika preko enostavnega vmesnika. Zavedajoč se potrebe po harmonizaciji v globalnih razmerah, bomo v IZUM-u, najbrž prvi v svetu, do konca leta pripravili slovenski prevod Revizije anglo-ameriških katalogizacijskih pravil iz leta 2002.

Da zaključim: Informacijska znanost ni več samo temeljna družbena veda, saj se brez nje ne more pojasniti niti fizična evolucija vesolja niti biološki pojav življenja. Toliko bolj preseneča, da znanstvena birokracija v Sloveniji ni sposobna uvesti informacijske znanosti v svoje klasifikacijske sheme, v katerih se v tem hipu informacijski znanstveniki ne morejo najti.

OZ: IZUM je danes velika organizacija – ena največjih na informacijskem področju v Sloveniji. Količinska rast zahteva tudi kakovostne premike, kakršni so pri razvijanju programske opreme kot pomembnega dela IZUM-ove dejavnosti zelo zahtevni. Kako je poskrbljeno za kakovost?

Alojz Urbaj: Skladno z rastjo IZUM-a je tudi v razvoju programske opreme zaradi delitve dela na skupine bilo potrebno uvesti formalnejše komunikacije kot v preteklosti, ki pa so seveda dokumentirane in sledljive. Postopki za spremembo funkcionalnosti so dogotrajnejši in bolj morajo biti premišljeni kot v preteklosti, saj je treba v tem primeru poiskati sprejemljivo rešitev tudi s konsenzom med vsemi članicami v Sloveniji ali tudi širše na področju, ki ga pokriva COBISS, ali pa parametrizacijo, če konsenz ni možen.

Ves čas pa skrbimo za kakovost naših proizvodov preko strokovnega izpopolnjevanja vseh sodelavcev, z uvajanjem novih tehnologij (objektna tehnologija), spremljanjem razvoja programske opreme (migracije na novo opremo), spremljanjem vodilnih standardov z udeležbo na strokovnih srečanjih, kjer se standardi, ki zadevajo našo dejavnost, in postopki oblikujejo (IFLA, ALA ...).

OZ: IZUM je s sistemom COBISS močno segel preko meja Slovenije. Kaj pomeni ta prodor?

Mag. Tomaž Seljak: Za širšo regionalno uveljavitev proizvodov in storitev IZUM-a si prizadevamo že od leta 1987, ko smo zasnovali sistem vzajemne katalogizacije, ki smo ga kasneje dograjevali in uveljavili pod blagovno znamko COBISS. Zavedamo se namreč, da je Slovenija premajhna, da bi lahko dolgoročno sledili razvoju v svetu brez strateškega partnerstva z vodilnimi bibliografskimi servisi v svetu. Zanje pa bomo zanimivi le, če bo sistem COBISS uveljavljen tudi zunaj Slovenije. Poleg tega imajo regionalna partnerstva prednost tudi pri evropskih projektih.

Po razpadu nekdanje Jugoslavije je bilo treba vložiti veliko energije, da so predvsem politični dejavniki v novih državah spoznali, da je uveljavljanje COBISS-a najhitrejša in najbolj zanesljiva pot k vzpostavitvi njihovih knjižničnih informacijskih sistemov, medtem ko v profesionalnih strokovnih krogih zaupanje v proizvode in storitve IZUM-a ni bilo nikoli omajano. Tako se danes v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Srbiji in Črni gori razvijajo avtonomni knjižnični sistemi, ki skupaj tvorijo mrežo COBISS.Net z možnostjo medsebojne izmenjave bibliografskih zapisov. Situacija v posameznih državah pa je zelo različna.

V Bosni in Hercegovini so bili temelji sistema COBISS.BH postavljeni leta 1998 z ustanovitvijo COBISS Centra in BIHARNET Centra. V naslednjih letih je Slovenija v okviru programa razvojne pomoči BiH prispevala znatna sredstva za izgradnjo akademske in raziskovalne mreže BIHARNET, za opremljanje knjižnic in izobraževanje kadrov, vendar po izteku donacijskega programa politične strukture v BiH niso bile sposobne zagotoviti pogojev za obstoj izgrajene infrastrukture. Mreža BIHARNET že dalj časa ne deluje več, v začetku septembra pa je prenehal delovati tudi COBISS Center in s tem COBISS.BH. Strežnika za vzajemno katalogizacijo in OPAC sta uskladiščena v Nacionalni in univerzitetni knjižnici v Sarajevu, kjer bi za njuno aktiviranje potrebovali le nekaj ur. Očitno tudi v vodilnih knjižničarskih strukturah nekomu ni v interesu, da bi prevzel odgovornost za delovanje sistema COBISS.BH.

V Srbiji so vodilne knjižnice v okviru projekta Virtualna biblioteka Srbije pri Narodni biblioteki Srbije (NBS) ustanovile VBS Center, ki je prevzel naloge knjižničnega informacijskega servisa v sistemu COBISS.SR. Med IZUM-om in NBS-jem je bila konec leta 2003 sklenjena krovna pogodba o implementaciji sistema COBISS v Srbiji in danes je v sistem COBISS.SR vključenih že 30 knjižnic.

V Črni gori je trenutno v sistem COBISS.CG vključenih sedem knjižnic, še tri pa naj bi se vključile v kratkem. Odprt je problem organiziranja knjižničnega informacijskega servisa. Za vzdrževanje operativnosti strežnikov za vzajemno katalogizacijo in OPAC sicer skrbi Centralna narodna biblioteka.

Podobna je situacija v Makedoniji, kjer Narodna in univerzitetna knjižnica v Skopju skrbi za vzdrževanje operativnosti strežnika za vzajemno katalogizacijo in OPAC in si prizadeva organizirati nacionalni knjižnični informacijski servis. V sistem COBISS.MK je vključenih sedem knjižnic, tem pa naj bi se v kratkem priključilo še trinajst knjižnic, ki jim je njihovo Ministrstvo za kulturo zagotovilo finančna sredstva za nakup opreme in izobraževanje kadrov.

OZ: Uporabniki – tako knjižnice kot tudi končni uporabniki – izražajo vse večja pričakovanja glede knjižničnih informacijskih storitev. Katere bodo "udarne točke" COBISS-ove ponudbe, na katere lahko računajo v predvidljivi prihodnosti?

Mag. Marta Seljak: Pričakovanja knjižnic kot tudi njihovih uporabnikov so iz dneva v dan večja. Uporabniki, ki so jim storitve digitalnega okolja nekaj povsem običajnega, pričakujejo tovrstne storitve in servise za področje knjižničarstva tudi od sistema COBISS. Z vidika uporabnikov je to samo po sebi razumljivo tudi zaradi dosedanje zasnove vzajemnosti pri izgradnji COBISS-a ter integralnosti na strani njegove ponudbe skupaj z različnimi drugimi servisi.

Za vse knjižnice COBISS-a je aktualna zamenjava tehnološke platforme z uvajanjem obstoječih segmentov COBISS3 za avtomatizacijo lokalnih funkcij, še posebej pa za tiste knjižnice, ki se tega projekta še niso lotile. Od novosti COBISS3 je predvidena v naslednjem letu najprej nova aplikacija za avtomatizacijo izposoje, s čimer bo zaokroženo obsežno področje programske podpore za lokalno avtomatizacijo knjižnic.

Temu bo v naslednjih letih sledil razvoj in uvajanje nove platforme za izgradnjo in ponudbo vzajemnega bibliografskega sistema in servisov. Ob uvajanju nove tehnologije bo treba posebno skrb posvetiti vzpostavitvi mehanizmov sistema vzajemne katalogizacije, ki bodo zagotavljali višjo raven kvalitete bibliografskih informacij v vzajemni bazi podatkov COBIB. Sedanji sistem vzajemne katalogizacije namreč dopušča, da knjižnice poskrbijo za kvaliteto informacij v lokalnih bazah podatkov, medtem ko ostajajo informacije v vzajemni bazi podatkov pogosto pomanjkljive. To povzroča podvajanje dela številnih knjižničarjev, ki bibliografske zapise prevzemajo in s tem manjšo učinkovitost sistema ter nižjo kvaliteto bibliografskih informacij.

K višji kakovostni ravni bibliografskih informacij bo v veliki meri prispevala tudi že pred leti najavljena razširitev področij normativne kontrole najprej na imena korporacij ter kasneje uvedba digitalnemu okolju prilagojenega dvojezičnega (slovensko-angleškega) geslovnika za iskanje po vsebini. Vzporedno načrtujemo izboljšave COBISS-a na področju večjezičnosti vmesnikov ter izboljšave na področju bibliografske kontrole v okoljih z več pisavami.

Višja kakovostna raven vzajemne baze podatkov COBIB z vidika zagotavljanja same funkcije kataloga ni kritična do te mere kot je kritična z vidika racionalnosti sistema kot celote, nadalje z vidika možnosti mednarodne izmenjave bibliografskih informacij ter z vidika možnosti nadgradnje z različnimi aplikacijami z dodano vrednostjo. Vse to pa so predvsem dolgoročne naložbe.

Računamo, da se bo z vidika končnih uporabnikov izkazal kot »udarna točka« kooperativni referenčni servis Vprašaj knjižničarja, ki ga bo IZUM skupaj s petimi splošnimi in petimi visokošolskimi knjižnicami v kratkem ponudil kot nadgradnjo obstoječih servisov COBISS. Uporabniki bodo lahko preko spleta v obliki klepeta ali elektronske pošte zastavljali vprašanja dežurnemu knjižničarju/informatorju v eni od splošnih ali visokošolskih knjižnic ali v IZUM-u. Prav tako načrtujemo v bližnji prihodnosti za končne uporabnike novo obliko spletnega učenja za uporabo servisov COBISS ter nadgradnjo storitev elektronskega obveščanja.

OZ: Okroglih 20 let ponuja priložnost za strnitev tistih odprtih vprašanj, ki bodo odločilna za nadaljnji razvoj!

Mag. Tomaž Seljak: Najprej bodo morali tisti, ki odločajo o naši usodi, spoznati, da knjižnični informacijski sistem COBISS.SI ni samorastnik, ki deluje in se razvija sam od sebe. Usodne odločitve so v rokah ministrstev in so dokaj nepredvidljive. Zato je težko napovedovati, kako se bodo uresničevale sprejete dolgoročne usmeritve. Glede na dosedanje izkušnje ni nobenega zagotovila, da bodo zastavljeni cilji tudi uresničeni.

Sicer pa bomo morali vsi upoštevati, kaj se dogaja in kam gre razvoj v svetu. Z nacionalnimi standardi, ki niso kompatibilni z mednarodnimi, ne bo mogoče preživeti. Več pozornosti bomo morali posvetiti tudi skrbi za kakovost naših proizvodov in storitev, pri čemer pa bodo morale tudi knjižnice spoznati, kako pomembna je kakovost baz podatkov, ki jih gradimo ali iz katerih prevzemamo bibliografske zapise.

(Pogovor je vodil Franci Pivec.)


Copyright © 2002 IZUM. Vse pravice pridržane.