Organizacija znanja letnik 9, zvezek 2, 2004

DOI:10.3359/oz0402060

Mag. KATARINA PUC

Franci Pivec

Institut informacijskih znanosti, Maribor, kontaktni naslov: franci.pivec@izum.si


Danes je predvsem eden od motorjev naše nosilne nevladne organizacije na področju informacijske dejavnosti Slovenskega društva Informatika, v okviru katere je zasnovala in vodi sekcijo za jezik. Sicer je v slovenski informatiki skoraj od njenih začetkov, ko je najprej priskočila na pomoč kot anglistka, hitro pa se je prelevila v informatičarko in s podiplomskim študijem tudi formalno spremenila svojo stroko. Delala je v Iskri, ko so tam obstajale resne ambicije glede računalniške industrije. Kasneje je bila ena od vodilnih pri informatizaciji poslovanja v Ljubljanski banki. Izhaja iz družine pisateljice Mire (Pucove) Miheličeve, zato ji je jezikovna problematika domača in povsod, še posebej pri urejanju Sodobne informatike, je bila posebej pozorna na ta vidik razvoja informacijske stroke. Ni presenetljivo, da je avtorica zamisli o slovarju informatike in da že nekaj let usmerja ta projekt.

OZ: Pridobili ste si humanistično izobrazbo, a ste med prvimi Slovenkami, ki so zakorakale v informatiko. Kako se je to zgodilo?

Puc: Po materi sem podedovala nadarjenost za jezike, z očetom sem nekaj časa potovala po tujini in obiskovala holandsko in francosko šolo, maturirala sem na klasični gimnaziji. To me je naravno usmerilo v študij jezikov. Humanistična izobrazba pa mi tedaj, ko sem diplomirala, ni dajala možnosti zaposlitve, vsaj v Ljubljani ne. Zato sem se morala prekvalificirati v tako imenovano zunanjo trgovino, opravila sem ustrezni strokovni izpit in delala kot referent za uvoz in izvoz knjig (tedaj zelo zapleten postopek), nato v zastopstvu tujih firm, kjer sem lahko unovčila svoje znanje nemščine in angleščine.

V informatiko me je v daljnem letu 1975 zvabil dr. Jože Gričar, tedanji direktor zastopstva Phillips. Porabil je celo leto, da me je prepričal v perspektivnost računalništva. Nisem bila redka ženska v tem okolju, pač pa med redkimi, ki so prišle na tako ugleden položaj pomočnice direktorja in kasneje vodje prodaje. To sem ostala tudi potem, ko je celoten sektor prestopil v Iskro Elektromehaniko, kjer sem bila kot ženska brez dvoma bela vrana. Celotna Iskra je bila namreč kraljestvo moških, predvsem inženirjev elektrotehnike. Res bi lahko rekla, da sem bila vključena v razvoj računalništva v Sloveniji praktično od začetkov. In sem pri tem doživela in prestala marsikaj.

Vendar sem vztrajala, ko sem nato v Ljubljanski banki vodila področje izobraževanja informatike in se nato predčasno upokojila. Malo pred upokojitvijo sem pridobila naziv magistrice poslovnih ved, potlej sem se ukvarjala z izobraževanjem, urejanjem in tehničnim urejanjem revije Uporabna informatika. In v zadnjem času doživljam, da sta se moja prvotna usmeritev, jezikoslovje, in moj poklic informatičarke zlila v eno dejavnost.

OZ: Kako bi na sploh opisali položaj žensk v informatiki?

Puc: Položaj žensk v informatiki ni bistveno drugačen kot drugje. Se je pa s časom tudi zelo spremenil: prve informatičarke so bile vnašalke podatkov, računovodkinje, bančne delavke, zdaj pa brez dvoma posegajo že po najvišjih strokovnih mestih in vodilnih položajih. Seveda je sorazmerno malo direktoric, to pa ni nič drugače kot drugod.

Po tem, kar sem na kratko povedala o svoji karieri, vidite, da sploh nisem bila prizadeta, ker sem bila ženska. Res je, da sem zaradi tega morala nekaj več delati – toda to mi je ustrezalo. Sem pa že zdavnaj ugotovila, da moji možgani ne delujejo nič slabše kot pri povprečnih moških. Tudi domači zgledi – mati je bila pisateljica, odlična prevajalka in uspešna javna delavka – so me utrjevali v prepričanju, da je ženska lahko uspešna pri delu. Nikoli nisem bila kakšna borka za ženske pravice, ker mislim, da si sposobne ženske kljub težavam v sodobni družbi lahko utrejo pot.

Prav v skladu s tem prepričanjem sva s kolegico Majo Miličić v Ljubljanski banki naredili majhno raziskavo in iz njenih rezultatov sklepali, da imajo ženske v banki velike možnosti v informatiki, posebej v razvojnih projektih, saj vnašajo pomembne značilnosti: motiviranost, sposobnost timskega dela in komuniciranja, čut za odgovornost, zanesljivost, čustven način razmišljanja, povezan z vrednotenjem rezultatov. Razvili sva tudi tezo skupinske ustvarjalnosti, ki se uresničuje v projektnem delu in zahteva usklajenost in heterogenost skupine. Pripravili sva referat z naslovom Možnosti za strokovno in ustvarjalno delo žensk pri informatizaciji banke za posvetovanje v Helsinkih junija 1991, kamor pa žal nisva odpotovali, ker je bila pri nas ravno tedaj vojna.

OZ: Slovenijo je zelo zgodaj preplavil informacijski val. Delali ste v okoljih, ki so bila zelo pomembna za razvoj slovenske informatike. Smo izkoristili vse priložnosti, ki so se nam na tem področju ponujale?

Puc: V začetku še nismo govorili o informatiki, temveč o računalništvu. Nekateri so sicer poudarjali pomen programskih rešitev in že v Commercu in kasneje v Iskri smo prodajali računalnike skupaj z uporabniškimi rešitvami, uvajanjem in usposabljanjem uporabnikov. V tem pogledu smo bili v Sloveniji zelo napredni.

Vendar je bila Iskra proizvodna organizacija in pomembno je bilo, da bi računalnike tudi fizično izdelovali. Od blizu sem doživljala poskuse, da bi uvedli domačo proizvodnjo računalnikov. Iskra je res imela vso potrebno infrastrukturo. Ni pa bilo ugodnih pogojev niti v slovenskem gospodarstvu niti v Jugoslaviji (vsaka republika je hotela imeti svojo proizvodnjo) niti prave strategije v menedžmentu Iskre. Priložnosti so brez dvoma bile, napak je bilo storjenih veliko, objektivno pa tudi ni bilo pogojev. Tako se je žal razbila velika ekipa strokovnjakov, ki je bila zbrana po združitvi Iskre TOZD Računalniki in Delte. Kolikor vem, je kasneje samo Hermes Softlab zbral veliko ekipo strokovnjakov za izdelavo in prodajo programja v Sloveniji in tujini.

OZ: Ena od značilnosti informatike kot novega poklica je velika pestrost strok, iz katerih se je napajala. Kako bi opisali "luščenje" profila informatika skozi nekaj desetletij in kakšno vlogo je pri tem odigralo Slovensko društvo Informatika?

Puc: Nič novega ne bom povedala, če rečem, da je dandanes le malo takih poklicev, ki jih lahko opravljaš vse življenje. Tudi jaz sem nekajkrat povsem zamenjala delo, če pa se ozrem okrog sebe, vidim med informatiki matematike, strojnike, elektrotehnike, organizatorje, sociologe, jezikoslovce, fizike in še koga. Pred desetimi leti so bili še računalničarji – ali računalnikarji, kot so trdili nekateri – in organizatorji, zdaj pa se je njihovo delo precej spremenilo in mislim, da se vsi prištevajo k informatikom.

Slovensko društvo Informatika je bilo ustanovljeno pred več kot 30 leti. Izdaja dve reviji in že več kot deset let v Portorožu organizira posvetovanje Dnevi slovenske informatike. Udeleženci teh posvetovanj so najrazličnejših profilov, številni od njih prihajajo vsako leto, drugi spet prvič. V zadnjih letih se posvetovanja redno udeležujejo in prispevajo referate tudi študenti. Tematika posvetovanja je zelo široka, vendar se rdeča nit menja vsako leto. Ob obravnavi strokovnih vprašanj je pomemben tudi neformalni, družabni del posvetovanja, medsebojno spoznavanje, navezovanje prijateljskih stikov. In tako se razvija stroka in oblikujejo najrazličnejši poklici.

OZ: Ko smo komaj kaj vedeli o ekologiji, ste vi že pisali o "zeleni" informatiki. Pobuda z leti ni nič izgubila na aktualnosti in prosim, če jo v osnovnih črtah obnovite?

Puc: Pred petnajstimi leti smo ustanovili v Sloveniji gibanje, katerega namen je bil pravilno usmerjanje informatike in preprečevanje negativnih vplivov njene uporabe. Predvidevali smo, da bo informatika postala neizogibna in hkrati najvplivnejša sestavina našega umetnega okolja, zato smo govorili o “zeleni” informatiki.

Oblikovali smo deklaracijo, ki je vsebovala naslednja načela:

Posamezniki smo objavljali članke, v katerih smo obravnavali razne vidike zelene informatike. Jaz sem na nekem srečanju Sekcije za raziskovanje informacijskih sistemov pri Zvezi ekonomistov Slovenije predstavila prispevek Predlog ekologizacije informatike. Mnogi ljudje so mislili, da so ta prizadevanja čudaška; so pač slepo zaupali tehnologiji in niso hoteli videti možnih škodljivih posledic.

Za posvetovanje Dnevi slovenske informatike v Portorožu 2003 sva z Majo Miličić objavili prispevek O aktualnosti izhodišč in usmeritev zelene informatike. Skušali sva dokazati, da so bile naše usmeritve pravilne in jih je razvoj stroke v marsičem potrdil, da pa hkrati obstajajo številni problemi, med katerimi sva podrobneje navedli: problematiko sodelovanja pri informatizaciji in onesnaževanje informacijskega prostora. Kot vidite, bi se o tej temi dalo še veliko povedati.

OZ: Knjižnice so okolja, kamor zahajajo stari in mladi, morda celo predvsem ti dve starostni kategoriji, srednja generacija pa "nima časa". Sodobno knjižničarstvo se izdatno opira na informatiko in računalnik ima v knjižnici že enako stanovanjsko pravico kot knjiga.

Puc: Do knjig imam nekakšen čustven odnos in zelo rada listam po njih in jih kupujem. Zato sem najbrž med tistimi, ki zadnje čase ne zahajajo v knjižnice, čeprav veliko berem in tudi ocenjujem vlogo knjižnic kot zelo pomembno. Če mladi zahajajo v knjižnice, si tako pridobivajo navado branja, ki je po mojem mnenju za intelektualca nujna osnova.

Ne verjamem, da bodo elektronske knjige kaj kmalu izrinile knjige na papirju. Vzemimo poezijo, ki je najlepša v govoru. Pa smo se kar navadili, da jo sami beremo. Ne morem si zamisliti, da bi kdaj brala ali poslušala pesem z računalnika. Ne vem pa za naslednje generacije …

Za strokovno literaturo so knjižnice, povezane s sodobno informacijsko tehnologijo, vsekakor neprecenljive vrednosti. Ko sem pripravljala magistrsko delo, tega nikakor ne bi mogla dokončati, če mi ne bi dr. Jože Gričar posodil kakih 50 knjig s področja informatike. V knjižnicah ni bilo mogoče dobiti praktično nič uporabnega, knjig ni bilo mogoče brez težav niti kupiti, redki izvodi, ki so bili v knjižnicah, pa so bili v rokah profesorjev. Če samo pomislim, kako se je to spremenilo, zavidam vsem mladim raziskovalcem. Mlajše generacije nimajo nikakršnih problemov pri uporabi sodobne tehnologije. Kar se zdaj dogaja, je zares globalizacija znanja.

OZ: Vaše ime se neločljivo veže s skrbjo za slovensko terminologijo na informacijskem področju. Katere so največje nevarnosti, ki grozijo slovenskemu jeziku v povezavi z informatiko?

Puc: Ne vidim posebnih nevarnosti za slovenski jezik: dokler imamo še nekaj kmetov, pesnikov in pisateljev in veliko število odličnih prevajalcev, da ne pozabim kolikor toliko uspešnega gospodarstva, bo naš jezik živ. Sploh ni res, da ni tako sposoben, kot so veliki jeziki, npr. angleščina, le drugačna sredstva uporablja. Dokaz za to so odlični prevodi najzahtevnejših besedil. Povedati moram, da sem na slovenščino zelo ponosna. Da smo zdaj v Evropi glede jezika vsaj formalno enakopravni z drugimi, tega si marsikdo pred leti nikakor ne bi mogel zamisliti.

Pred časom sem prevajala neko enciklopedijo narave in ob tem presenečeno spoznala izredno bogastvo slovenskih imen za živalstvo in rastlinstvo, tudi za tiste primerke, ki jih nimamo na domačih tleh in je bilo torej treba najti ustreznico latinski inačici. Vse to so naredili slovenski biologi, kar je potrdilo moje prepričanje o vitalnosti slovenskega jezika. Tedaj sem pomislila: Zakaj ne bi naredili podobno za informatiko?

V informatiki velja angleščina za temeljni sporazumevalni jezik. Tako bo verjetno ostalo, brez domačega izrazja pa tudi ne bo šlo. Zaradi izobraževanja, komuniciranja z uporabniki, pa prodiranja informatike na vsa področja, ne najmanj v domače okolje. Informacijsko izrazje v slovenščini se zagotovo bo uporabljalo, vprašanje je le, ali poenoteno in skladno z duhom slovenskega jezika, ali pa polno čudnih skovank in žargona. Tukaj nas čaka veliko dela.

OZ: Glavni projekt jezikovne sekcije pri Slovenskem društvu Informatika je slovar informatike. Prosim, če povzamete dosedanje delo?

Puc: Informacijska tehnologija je odlično orodje za ustvarjanje, urejanje in uporabo slovarjev.

Islovar je delo jezikovne sekcije, ki smo jo na mojo pobudo v društvu ustanovili pred štirimi leti. Kar lepo število članov, ki so se odzvali, je potrjevalo moje mnenje, da moramo informatiki stopiti skupaj in nekaj narediti za izrazje. Med prvimi ustanovitelji jih je še zdaj več dejavnih pri slovarju. To so zvečine strokovnjaki, zelo zaposleni z rednim delom, pa vendar najdejo čas za skupni projekt. Jaz sem že, kot pravim, srečno upokojena, tako da se slovarju lahko praktično v polni meri posvetim. Koordiniram delo, sklicujem sestanke, redno pregledujem slovar, komuniciram z uporabniki.

Spletni slovar je na naslovu http://www.islovar.org. To je terminološki slovar informatike, v katerem lahko uporabniki iščejo gesla v slovenščini s prevodom v angleščino ali obratno. Slovenske iztočnice so opremljene s kratko razlago in oznakami. Izrazov, ki so splošnega pomena, slovar praviloma ne zajema. Uporaba slovarja je brezplačna, želimo pa pritegniti čim več posameznikov z mnenji ali s prispevki.

Po treh letih od objave slovarja na spletu imamo v slovarju 3000 izrazov, od tega 1500 z razlagami. V slovar je prispevalo izraze in razlage več kot 115 avtorjev, od tega 20 ožjih sodelavcev, ki smo jih imenovali uredniki, drugi pa so uporabniki slovarja. Letos v aprilu smo objavili poskusni snopič, v katerem smo opredelili in prikazali strukturo slovarja. Tako bo slovar informatike, ki bo izšel v knjigi, opremljen z angleškimi ustreznicami in slovarskimi razlagami, sinonimi in oznakami. Slovar na spletu pa naj bi bil osnova za vse prihodnje knjižne izdaje in naj bi bil čim bolj ažuren in javno dostopen.

OZ: Kako se lahko naše bralke in bralci, ki se čutijo za kaj takega usposobljeni, vključijo v vaša prizadevanja pri izgradnji Islovarja?

Puc: Vsakdo, ki se ne boji interneta in išče informacijski izraz, je dobrodošel. Slovar je precej prijazen, nova različica, ki jo pripravljamo prav sedaj, pa bo še enostavnejša za uporabo. K vsakemu izrazu lahko uporabnik zapiše v slovar svoje mnenje, prispeva lahko nov izraz s kratko razlago ali brez nje, lahko se vključi v razpravo v forumu. Le vpisati mora svoj poštni naslov, da ga obvestimo, če smo njegove prispevke kaj bistveno popravili.

Sto uporabnikov, ki so do zdaj kaj prispevali, ni malo. Dokazuje, da ljudje radi sodelujejo. Pojavljajo se vedno novi predlogi. Jaz prispevke sproti pregledujem in sem presenečena, kako dobri in koristni so zvečine. In če nekdo prispeva en sam kamenček, naša zgradba hitreje raste.

V sekciji smo prepričani, da dandanes slovarja informatike ne more več pisati en sam avtor. Široka skupina, z različnim znanjem, s podporo informacijske tehnologije, bi ga lahko uredila v veliko krajšem času, kot je to omogočalo klasično slovaropisje. Projekt Islovar je dolgoročen, saj bomo slovar morali sproti obnavljati, ali pa ne bo uporaben. Namenjen pa je vsem, mladim in starim, učencem, študentom in profesorjem. In vse te tudi vabimo k sodelovanju.


Copyright © 2002 IZUM. Vse pravice pridržane.