Pred leti ste kot urednik pripravili knjigo Mind versus Computer (IOS Press, Amsterdam), ki je odmevala kot dramatična diagnoza stanja v raziskavah umetne inteligence. Umetna inteligenca se je znašla razpeta med velikimi pričakovanji in mnogo skromnejšimi realizacijami. Kaj nam v resnici ponuja in kakšne so njene jutrišnje usmeritve?

Umetna inteligenca in trg računalništva sta zelo podvržena nihanju. To je značilnost tržnih ekonomij, ki učinkovito realizirajo človeška nihanja brez posebnih varovalk in s tem veliko dinamiko poslovanja. Ne glede na to pa so osnovne značilnosti tako računalništva kot umetne inteligence dokaj stanovitne. Če govorimo o Moorovem zakonu, ki neglede na trg pravi, da je gostota kapacitet vsako leto in pol podvojena, potem je to konstanta ne glede na tržna nihanja. Podobno je z razvojem umetne inteligence. Vsi vemo, da bi bili inteligentni pomočniki izredno koristni ljudem, saj smo vsi po vrsti preobremenjeni. Medtem ko računalniki približno tisočkrat hitreje opravljajo osnovne operacije, pa so še vedno bolj informacijski – računski stroji kot pa naši dejanski pomočniki. Ko potrebujemo pomoč asistenta ali tajnice, lahko računalniški sistemi sedaj nadomestijo ljudi le v tehničnih opravilih.

Osnovni problem umetne inteligence je v tem, da računalniki nimajo praktično nič človeških lastnosti na nivoju človeške zavesti, inteligence ali razumevanja. Pričakovanja snovalcev so bila velika. Zdelo se je, da je treba le dodati kakšen posebno bister algoritem, morda povečati količino shranjenega znanja itd. Pa so vsi ti veliki poskusi najbistrejših znanstvenikov na področju umetne inteligence prinesli bolj ali manj razočaranje v smislu doseganja ljudi. Umetna inteligenca je sicer zelo učinkovita, ko je treba klasične računalniške sisteme izboljšati, jih dopolniti. Tako npr. je bil Deep Blue, IBM-ov računalniški program za igranje šaha, program t. i. inženirske umetne inteligence, ki skuša raziskovalne dosežke spraviti v delujočo uporabno obliko. Šele tak program je lahko izkoristil prednosti izredno hitrega računanja in premagal svetovnega prvaka. Vendar pa ta program nima praktično nič človeške zavesti, inteligence ali razumevanja.

Aplikacij umetne inteligence je veliko, čedalje več. Pa tudi prihodnost je čedalje bolj rožnata. Večina strokovnjakov se strinja, da bodo prej ali slej tudi računalniki postali inteligentni. Bistvena je razlika v iskanju načina, kako bo to nastalo.

Klasični zagovorniki t. i. stroge umetne inteligence trdijo, da bo zaradi izjemno hitre rasti sposobnosti računalnikov (Moorov zakon) slej ko prej računalnik pridobil človeške lastnosti. Postajal bo čedalje hitrejši, sposobnejši, bolj zapleten in na koncu inteligenten, zavesten itd. Pripadniki t. i. šibke umetne inteligence, kakor sodim tudi sam, pa trdijo, da je nemogoče pričakovati, da bo sedanji računalnik ne glede na čedalje večjo hitrost, računske in spominske sposobnosti kadarkoli dosegel človeku primerljive lastnosti. Za dosego tega cilja bo potreben kvalitativen preskok. Če primerjamo: top je mogoče izboljševati, da nese više in dalje, vendar z njim v vesolje ni mogoče poslati rakete s človeško posadko. Potreben je drugačen pristop. V knjigi Mind versus Computer je precej avtorjev iskalo odgovore na tovrstna vprašanja.

Lani ste v ZDA objavili knjigo Weak intelligence (nova Science Publisher), ki jo lahko razumemo kot teoretsko utemeljitev na znanju temelječega sveta. Bi lahko današnji čas opredelili kot prelomnico v razvoju človeške pameti?

V knjigi Weak intelligence sem predstavil svoje videnje osnovnega znanstvenega principa mnogoterega znanja. Nekaj takih principov poznamo: znan je recimo Einsteinov princip relativnosti, Heisenbergov princip nedoločenosti, Occamovo rezilo in Church-Turingova teza. Princip mnogoterega znanja je v mnogočem podoben Heisenbergovemu principu nedoločenosti in v precejšnji meri v nasprotju z Occamovim rezilom. Ko pridem do tu, mi ljudje najpogosteje očitajo, da svoja spoznanja postavljam ob bok npr. Einsteinovim odkritjem. Pri tem pa pozabljajo, da so slava, priznanje ali odmevnost v veliki meri tržne kategorije in da je večina omenjenih principov potrebovala desetletja, da se je uveljavila v človeški zavesti. S principom mnogoterega znanja je podobno: nekatere komponente se zdijo povsem naravne in razumljive, določene posledice pa so težko razumljive in preverljive. Vsekakor pa odkritje vsakega novega principa pomeni, da se določene stare resnice porušijo, vsaj nekaj novih spoznanj pa je nerazumljivih in sprva neverjetnih.

Po mojem mnenju gre pri principu mnogoterega znanja res za nov znanstveni princip. Pove nam predvsem dvoje: če hočemo v praksi dosegati boljše rezultate, uporabimo dve metodi ali več in jih pametno 'sestavimo' skupaj. Pri tem uporabljamo raznolike metode kombiniranja in integriranja. V svetu je že na tisoče objav, ki potrjujejo to tezo. Tudi ljudska modrost pravi, da več glav več ve. Kar smo mi naredili novega, je množica simulacij in analiz formalnih modelov, ki vsi kažejo, da v našem svetu tak mnogoter pristop daje boljše rezultate. Zanimivo pa je to: obstajajo svetovi oz. domene, kjer je mnogoteri princip slabši kot najboljša samostojna metoda. Vendar imajo praktični problemi sveta, v katerem živimo, določene lastnosti in te omogočajo doseganje boljših rezultatov. Omenimo nekaj preprostih posledic. Če hočemo dosegati res dobre rezultate, mora sistem izkoriščati mnogoterost, ki jo lahko intuitivno in formalno izmerimo. Torej lahko vnaprej ocenimo in naknadno natančno izmerimo, od kod algoritmu kvalitetni rezultati. In po drugi strani: če te mnogoterosti ni, potem vnaprej vemo, da vrhunskih rezultatov ne more biti.

Glede na Occamovo rezilo lahko rečemo, da je mnogoterost optimalna rešitev, nikakor pa ne ena sama kratka rešitev, kot to pravi Occam. Vsaka rešitev sama zase pa je pogosto boljša, če je porezana z rezilom.

Heisenbergovo načelo je ločnica med fiziko velikih in malih delcev. V atomskih domenah veljajo drugačne, na videz paradoksalne lastnosti. Kako pa bi si predstavljali možnost, da ste istočasno doma in v službi, na kar kaže poskus z režo? Princip mnogoterega znanja postavlja ločnico med inteligentnimi in klasičnimi informacijskimi oz. računalniškimi sistemi. Inteligentni morajo biti mnogoteri. Paradoksalno se da mnogotere preslikati v enotere, vendar samo statično. Nenavadno je tudi to, da je princip mnogoterega znanja zelo podoben fizikalni teoriji več svetov. Ali torej mnogoterost izvira iz dokaj eksotične teorije več vesolj? Ali smo torej sploh še ena osebnost, če pa princip povsem jasno pove, da se obnašamo, kot bi imeli v glavi množico samostojnih mislecev? In kako potem to integriramo, da sami sebe čutimo kot eno celovitost?

V povezavi s Church-Turingovo tezo, ki pravi, da digitalni računalniki lahko rešijo vse tiste naloge, ki jih rešijo ljudje, nam princip mnogoterosti ponuja popravek: v principu so človeški možgani močnejši kot računalniki, saj se obnašajo kot množica med seboj vplivajočih računalnikov oz. kot množica interakcijskih Turingovih strojev.

Zdi se, da pri nas razmerja med računalništvom, informatiko, informacijsko znanostjo, kognitivno znanostjo, knjižničarstvom itd. niso tako jasna kot drugod. Je treba razloge za to iskati v konceptih ali ustanovah? Se bodo razdelitve še zgodile ali je bolje, da do njih sploh ne pride?

Ta področja imajo določene skupne interese, nekatere skupne objekte raziskav in dela. Ločnice sicer obstajajo, vendar je postavljanje mej prej človeška lastnost kot objektivno dejstvo.

Pri svojem delu, posebej pedagoškem, se srečujete s celotno paleto znanstvenih področij: naravoslovje, tehnika, družboslovje, humanistične vede. Bi lahko danes že govorili o rojevanju "informacijske paradigme" ali pa gre zgolj za praktična vprašanja uporabe novih informacijskih tehnologij v znanostih?

Informacijska družba, ki jo lahko opišemo tudi z drugimi izrazi, je gotovo nekaj novega. To je nekaj podobnega npr. železni dobi, kjer se ni zamenjala samo kovina. Z novo tehnologijo se je spremenil način življenja in dela. Iz kamenja ne morete uliti topa. S prihajanjem informacijske družbe smo se znašli na novi stopnji civilizacije. Danes še vedno govorimo o elektronski pošti in pošti, čeprav že večina ljudi dobiva več elektronske pošte, zato bi morali govoriti o pošti (tj. elektronski pošti) in papirni pošti. Če rečemo: Piši mi!, potem danes to v večini primerov pomeni, da naj se pošlje elektronska pošta in nič več papirna. Računalniki nudijo nov svet, nov način delovanja tako pri običajnih funkcijah kot pri povsem novih.

Informatica, ki jo urejate, sodi med zelo opazne in v svetu znane znanstvene časopise, kakršnih v Sloveniji ni prav mnogo. Ker ga želimo predstaviti publiki, ki ga manj pozna, nas zanima, kaj je odločilno prispevalo k njegovemu ugledu.

Odločilna pri Informatici je bila naša skupna odločitev, da preidemo na nivo mednarodnih znanstvenih revij z mednarodno recenzijo. Glavni in tehnični urednik, prof. Železnikar in dr. Murn, sta zamisel v celoti podprla in tako smo še za časa rajnke Jugoslavije preskočili mednarodne meje. Moram pa reči, da sem pri Informatici le dobrih deset let, prof. Železnikar in dr. Murn pa sodelujeta že od ustanovitve pred 25 leti. Pri tem pa se še sedaj iz leta v leto spreminjajo pogoji, pod katerimi je časopis sofinanciran, hkrati pa delež sofinanciranja pada. Na Informatico smo lahko ponosni, saj je naš skupni dosežek.

Za večino ljudi je "informacijska družba" politični projekt, ki nam ga ponuja EU. Morda se ga tudi lotevamo le zato, da "oni vidijo", kako tudi v tem pogledu ne zaostajamo. Vi se že več let trudite z organiziranjem znanstvenih konferenc Informacijska družba – Information Society, ki naj bi pomagale soustvariti kritično zavest o novi razvojni dobi. Kako se vam kaže pojav informacijske družbe v luči razmerja med znanostjo in politiko?

Konferenco Informacijska družba organiziramo peto leto. Zanimivo je predvsem to, da se je konferenca izoblikovala kot strokovno srečanje zainteresiranih strokovnjakov, da ne gre za kakšno masovno popularizacijo. In ko to politiki vidijo, marsikomu zanimanje uplahne. Na srečo pa MŠZŠ in MID vsako leto sponzorirata ta elitni dogodek, ki je namenjen ne le izmenjavi mnenj med strokovnjaki, ampak tudi pospešenemu uvajanju novih spoznanj v družbo.

(Pogovarjal se je Franci Pivec v maju 2002.)